Moje življenje

Ja, tole pa je doživetje. Hvala za zanimiv zapis in idejo o objavi. Pa še kdaj ... Petek-sobota, 13. in 14. julij 2012 Če včeraj ni bilo časa za paniko ob ne prav majhni črni živalci na steni, bom preživela tudi današnji dan. Ta mi bo za vedno ostal v spominu. Afriško podeželje. Ker je bila prejšnji večer tema, sploh nisem točno videla, kam sem prišla, saj tu ni javne razsvetljave. Jutranje prašičje oglašanje me je toliko zbudilo, da sem odprla eno oko in videla, da je zunaj še tema. Namaachine izkušnje so me naučile, da dan in noč trajata po 12 ur. Od šestih do šestih. Ni ti treba pretirano skrbeti, če boš za kaj pozen, boš pač stvar napravil malo kasneje. Otroški jok in kikirikanje petelinov so me spodbudili, da sem se postavila na noge. Olga, ki naju je gostila, je zares skrbna. V internatu dekleta učijo, kako pomembna je skrb za higieno, saj s tem preprečiš marsikatero bolezen, ki jih tukaj ne manjka. Absurd je ravno v tem, da bi se morali v Afriki tuširati dvakrat dn...

Tretji dan potovanja prostovoljke Maje ... Obisk bloga je že tako narasel, da se bojim za lasten obstoj :) Četrtek, 12. julij 2012 Vse kaže, da danes ne grem v Xai-Xai, ker je klicala Olga in dejala, da je ni doma, da je šla na potovanje nekam na sever, da je mislila na naju, ampak je pozabila sporočit, v glavnem, da ne more … OK. Vemo, koliko je ura. Včeraj še ja, danes pa nič več. Pa nič. Ostane nama še Filicmina, ki tudi živi v Xai-Xaiju, to pa pomeni, da tam ne bomo mogli ostati čez noč, ker njihova hiša ni tako prostorna. Ker je bila ura že devet, sva se morali hitro domisliti, kaj bi radi. Poklicali sva Filicmino in se dogovorili za obisk. Čez pol ure pa naju je zopet klicala Olga, da se je že vrnila s potovanja in da je govorila z Filicmino ter se prepričala, če res pridemo. Bila sem prepričana, da je toliko izmišljevanja zaradi njihovega velikega bahanja pred mano. A to ni več pomembno, danes grem v Xai-Xai. Sicer kakšne velike predstave o tem mestu nisem imela, do...

Prostovoljka Maja opisuje svoj drugi dan obiska deklet iz namaaškega internata na njihovih domovih ... Sreda, 11. julij 2012 Samo mesto Maputo je veliko in nevarno. Le malo sem začutila njegov pravi utrip, čeprav dogodivščin ni manjkalo. Andrea mi je povedala za predel, kjer ni varno hoditi, ker ti zlahka kaj izmaknejo, zato sva tam tekli. Ponudila se mi je priložnost, da spoznam še enega Mozambičana, Andreinega prijatelja. Sicer ne vem, kako bo, ker sem malo na tesnem z denarjem, tu pa je navada taka, da mi plačamo vse, ker Afričani nimajo toliko denarja, da bi si veliko privoščili, kaj šele, da bi me gostili. Ko smo ravno pri denarju: tale punca je od sile! Šli sva v menjalnico, kjer sem evre zamenjala v metikale. Ravno sem pripravljala osebni dokument, pa mi Andrea pove, da ga tu ne potrebujem, kot je to v navadi drugje. Denar sva namreč menjali na črnem trgu. Prišli sva do rešetkastih železnih vrat z majhno odprtino, kamor sem dala 50 evrov. Čez dobre pol minute je...

V čast mi je, da lahko na temle blogu ekskluzivno "gostim" prvega od zapisov letošnje prostovoljke Maje, ki je doživela prav posebno izkušnjo Mozambika ... več pa v nadaljevanju. Maja, hvala za tvojo izkušnjo in fotke. Torek, 10. julij 2012 Bila je beseda, ki je ponujala pot v pravo Afriko . V revščino, v svet, ki nam ga predstavljajo potopisna predavanja, filmi, v svet, ki si ga povprečneži ne znamo predstavljati. Vse skupaj se je začelo en dan pred odhodom. Ker mi portugalščina ne gre najbolje, skušam vsake toliko ob prisotnosti »neitiv spikerjev« izpopolnjevati jezik. Pri pomivanju posode pri večerji sem na glas ponavljala fraze, ki mi v Namaachi (izg. Namáši) največkrat pridejo prav: »Lavar a ropa«. Pa mi je irma Rozalina kmalu dala vedeti, da ne bom prala oblačil, ker odpotujem v Maputo in Xai-Xai. :) Ker nimam budilke, me je zelo skrbelo, da zjutraj ne bom zamudila odhoda. A afriške izkušnje so pokazale, da tu dogovorjen čas še zdaleč nima istega pomena ko...

Verouk Na poti k maši Končno objave vredna slika :) Tu so pravi misijoni ... Ob meji z Južnoafriško republiko