Zakaj takšne razlike?

Prostovoljka Maja opisuje svoj drugi dan obiska deklet iz namaaškega internata na njihovih domovih ...

Sreda, 11. julij 2012
Samo mesto Maputo je veliko in nevarno. Le malo sem začutila njegov pravi utrip, čeprav dogodivščin ni manjkalo. Andrea mi je povedala za predel, kjer ni varno hoditi, ker ti zlahka kaj izmaknejo, zato sva tam tekli. Ponudila se mi je priložnost, da spoznam še enega Mozambičana, Andreinega prijatelja. Sicer ne vem, kako bo, ker sem malo na tesnem z denarjem, tu pa je navada taka, da mi plačamo vse, ker Afričani nimajo toliko denarja, da bi si veliko privoščili, kaj šele, da bi me gostili.

Ko smo ravno pri denarju: tale punca je od sile! Šli sva v menjalnico, kjer sem evre zamenjala v metikale. Ravno sem pripravljala osebni dokument, pa mi Andrea pove, da ga tu ne potrebujem, kot je to v navadi drugje. Denar sva namreč menjali na črnem trgu. Prišli sva do rešetkastih železnih vrat z majhno odprtino, kamor sem dala 50 evrov. Čez dobre pol minute je skozi isto odprtino priromala bela kuverta. In to je to. Vprašanje, zakaj je tukaj bolje menjati kot na banki, ni bilo potrebno, saj je bilo v moji kuverti 1850 Mt namesto 1750 Mt. Menjali tečaj je bil tu namreč 37 Mt za en evro in ne 35 Mt, kot v državni banki. :) Lahko sem samo upala, da me kje ne zaprejo, saj še sedaj ne vem, če je bil denar ponarejen. Pa sem bila potolažena, da so take skrbi odveč …

V Maputu sem srečala dve vrsti zobozdravnikov. Takega za »nas« in takega za »njih«. Razlika je ogromna! Tisti za »nas« mi je segel v roke, v čakalnici pa so poleg mene sedeli še trije urejeni gospodje, dva z velikim zlatim prstanom, eden pa v pedantni obleki z rdečo kravato. Tu je bila televizija, kjer nam je MTV krajšal čas. Tistega »njihovega« zobozdravnika pa sem videla le od daleč. Stopil je iz lesene kolibe, obdelane z blatom, na sebi je imel tisto masko, ki jo nosijo zobozdravniki, iz ozadja pa se je slišal otroški jok. Mogoče je bila tisto kakšna bolnišnica in so bili ravno pri koncu operacije … Kdo bi vedel.

Drugi dan sva obiskali tri družine: Lizetino, Ilisinjino in Belezino. Vse tri punce obiskujejo isto šolo, vse živijo v istem mestu, vendar so si vse tri popolnoma različne in tudi njihove družine imajo različne zgodbe. Lizetina družina je tako revna, da nimajo niti enega stola, na katerega bi sedli, če bi prišli na obisk. Naneslo je tako, da nismo obiskali njenega doma, temveč hišo njene tete. Lizeta je bila ravno pri njih. Kako se je ponašala, saj hiša ni bila med najbolj revnimi … mogoče narobe razlagam situacijo, ko takole opisujem njihove domove, saj je bil moj namen obiskati punce, ne pa ocenjevati hiš. »Eu vivo aqui! Eu vivo aqui!« (Tukaj živim, tukaj živim), je ponavljala Lizeta. Spomnila sem se na Cankarja, ki je ravno tako zatajil svojo mamo, ko se je pojavila poleg njegovih vrstnikov.

Ilisinja je stara 19 let. Tako kot jaz. V njeni družini ni ne mame, ker je umrla in ne očeta, ker je skozi celo leto na delu v JAR-u. Sedaj v času počitnic živi pri babici s svojimi mlajšimi brati in sestrami. Niso bogati, pa so vseeno, le zaradi naju z Andreo, odšli v trgovino in kupili kokakolo, da so nama lahko z nečim postregli. Ilisinja je bila kot mama. Vsakemu od svojih bratcev je postregla s piškotom, ki smo jih prinesle. Kokakola pa je bila le za naju, čeprav so jo vsi požirali s svojimi očmi.

Beleza je šestnajstletno dekle. V Namaachi živi že od svojega šestega leta, dom pa obišče le nekajkrat na leto, v počitnicah. Poznam jo dober teden, pa me že zares zelo skrbi zanjo. A kako naj ji pomagam, ko pa še portugalsko ne znam … ko sem izvedela, kaj vse so dekleta pripravljena storiti, med njimi tudi Beleza, da dobijo denar, me je zaskrbelo! In to v Namaachi! Da pa poročeni moški nimajo niti najmanj slabe vesti, kar počnejo s takimi dekleti, me skrbi še bolj! Žal mi je za Belezo, ker je njena družina tako zelo prijazna. Tako kot pri vseh ostalih obiskih smo tu molili, peli slovenske, portugalske in šanganske pesmi. Za razliko od drugih družin so nam tu pripravili večerjo. Riž, fižol, funži (mozambiška tradicionalna jed) … in spet samo za naju, drugi niso večerjali. Belezina družina mi je še posebno prirasla k srcu, saj so mi ob koncu najinega obiska rekli, da je sedaj njihova hiša tudi moja hiša in da sem v njihovem domu vedno dobrodošla! :) Ker je bila ura že kar pozna, sta naju Beleza in njen starejši brat pospremila do chapija.

Gabrijel … :) »Imaš fanta?« Ker imam že nekaj izkušenj od včeraj s temi Afričani, sem kar brez razmišljanja prikimala in se nasmehnila. Da ne bi izpadla nevljudna :), sem mu postavila enako vprašanje. On se je nasmehnil še bolj kot jaz in mi pojasnil, da sedaj hodi v šolo, ko pa jo bo končal, si bo poiskal ženo in ustvaril družino. Rekel mi je še, da če slučajno nisem srečna s svojim fantom, lahko počakam nanj, da doštudira, si poišče delo, da zasluži za letalsko karto, potem pa pride v mojo deželo, da se poroči z mano. Kakšni pogovori. :) V takšnih primerih ti zraste samozavest … Gabrijelu sem povedala, da sem srečna, ampak naj vseeno doštudira, ker mu bo to zagotovo prineslo boljšo prihodnost … Maja