Zakaj takšne razlike?
Prostovoljka Maja opisuje svoj drugi dan obiska deklet iz namaaškega internata na njihovih domovih ...
Samo mesto Maputo je veliko in nevarno. Le malo sem začutila njegov pravi utrip, čeprav dogodivščin ni manjkalo. Andrea mi je povedala za predel, kjer ni varno hoditi, ker ti zlahka kaj izmaknejo, zato sva tam tekli. Ponudila se mi je priložnost, da spoznam še enega Mozambičana, Andreinega prijatelja. Sicer ne vem, kako bo, ker sem malo na tesnem z denarjem, tu pa je navada taka, da mi plačamo vse, ker Afričani nimajo toliko denarja, da bi si veliko privoščili, kaj šele, da bi me gostili.
Ko smo ravno pri denarju: tale punca je od sile! Šli sva v
menjalnico, kjer sem evre zamenjala v metikale. Ravno sem pripravljala osebni
dokument, pa mi Andrea pove, da ga tu ne potrebujem, kot je to v navadi drugje.
Denar sva namreč menjali na črnem trgu. Prišli sva do rešetkastih železnih vrat
z majhno odprtino, kamor sem dala 50 evrov. Čez dobre pol minute je skozi isto
odprtino priromala bela kuverta. In to je to. Vprašanje, zakaj je tukaj bolje
menjati kot na banki, ni bilo potrebno, saj je bilo v moji kuverti 1850 Mt
namesto 1750 Mt. Menjali tečaj je bil tu namreč 37 Mt za en evro in ne 35 Mt,
kot v državni banki. :)
Lahko sem samo upala, da me kje ne zaprejo, saj še sedaj ne vem, če je bil
denar ponarejen. Pa sem bila potolažena, da so take skrbi odveč …
V Maputu sem srečala dve vrsti zobozdravnikov. Takega za »nas«
in takega za »njih«. Razlika je ogromna! Tisti za »nas« mi je segel v roke, v
čakalnici pa so poleg mene sedeli še trije urejeni gospodje, dva z velikim
zlatim prstanom, eden pa v pedantni obleki z rdečo kravato. Tu je bila
televizija, kjer nam je MTV krajšal čas. Tistega »njihovega« zobozdravnika pa
sem videla le od daleč. Stopil je iz lesene kolibe, obdelane z blatom, na sebi
je imel tisto masko, ki jo nosijo zobozdravniki, iz ozadja pa se je slišal
otroški jok. Mogoče je bila tisto kakšna bolnišnica in so bili ravno pri koncu
operacije … Kdo bi vedel.
Drugi dan sva obiskali tri družine: Lizetino, Ilisinjino in
Belezino. Vse tri punce obiskujejo isto šolo, vse živijo v istem mestu, vendar so
si vse tri popolnoma različne in tudi njihove družine imajo različne zgodbe.
Lizetina družina je tako revna, da nimajo niti enega stola, na katerega bi
sedli, če bi prišli na obisk. Naneslo je tako, da nismo obiskali njenega doma,
temveč hišo njene tete. Lizeta je bila ravno pri njih. Kako se je ponašala, saj
hiša ni bila med najbolj revnimi … mogoče narobe razlagam situacijo, ko takole
opisujem njihove domove, saj je bil moj namen obiskati punce, ne pa ocenjevati
hiš. »Eu vivo aqui! Eu vivo aqui!« (Tukaj živim, tukaj živim), je ponavljala
Lizeta. Spomnila sem se na Cankarja, ki je ravno tako zatajil svojo mamo, ko se
je pojavila poleg njegovih vrstnikov.
Ilisinja je stara 19 let. Tako kot jaz. V njeni družini ni
ne mame, ker je umrla in ne očeta, ker je skozi celo leto na delu v JAR-u. Sedaj
v času počitnic živi pri babici s svojimi mlajšimi brati in sestrami. Niso
bogati, pa so vseeno, le zaradi naju z Andreo, odšli v trgovino in kupili kokakolo,
da so nama lahko z nečim postregli. Ilisinja je bila kot mama. Vsakemu od
svojih bratcev je postregla s piškotom, ki smo jih prinesle. Kokakola pa je
bila le za naju, čeprav so jo vsi požirali s svojimi očmi.
Beleza je šestnajstletno dekle. V Namaachi živi že od
svojega šestega leta, dom pa obišče le nekajkrat na leto, v počitnicah. Poznam
jo dober teden, pa me že zares zelo skrbi zanjo. A kako naj ji pomagam, ko pa
še portugalsko ne znam … ko sem izvedela, kaj vse so dekleta pripravljena
storiti, med njimi tudi Beleza, da dobijo denar, me je zaskrbelo! In to v Namaachi!
Da pa poročeni moški nimajo niti najmanj slabe vesti, kar počnejo s takimi
dekleti, me skrbi še bolj! Žal mi je za Belezo, ker je njena družina tako zelo
prijazna. Tako kot pri vseh ostalih obiskih smo tu molili, peli slovenske, portugalske
in šanganske pesmi. Za razliko od drugih družin so nam tu pripravili večerjo.
Riž, fižol, funži (mozambiška tradicionalna jed) … in spet samo za naju, drugi
niso večerjali. Belezina družina mi je še posebno prirasla k srcu, saj so mi ob
koncu najinega obiska rekli, da je sedaj njihova hiša tudi moja hiša in da sem
v njihovem domu vedno dobrodošla! :) Ker je bila ura že kar pozna, sta naju Beleza in
njen starejši brat pospremila do chapija.
Gabrijel … :)
»Imaš fanta?« Ker imam že nekaj izkušenj od včeraj s temi Afričani, sem kar
brez razmišljanja prikimala in se nasmehnila. Da ne bi izpadla nevljudna :),
sem mu postavila enako vprašanje. On se je nasmehnil še bolj kot jaz in mi
pojasnil, da sedaj hodi v šolo, ko pa jo bo končal, si bo poiskal ženo in ustvaril
družino. Rekel mi je še, da če slučajno nisem srečna s svojim fantom, lahko
počakam nanj, da doštudira, si poišče delo, da zasluži za letalsko karto, potem
pa pride v mojo deželo, da se poroči z mano. Kakšni pogovori. :) V
takšnih primerih ti zraste samozavest … Gabrijelu sem povedala, da sem srečna,
ampak naj vseeno doštudira, ker mu bo to zagotovo prineslo boljšo prihodnost … Maja
Komentarji
Objavite komentar