Smetana je vedno na koncu

Ja, tole pa je doživetje. Hvala za zanimiv zapis in idejo o objavi. Pa še kdaj ...

Petek-sobota, 13. in 14. julij 2012

Če včeraj ni bilo časa za paniko ob ne prav majhni črni živalci na steni, bom preživela tudi današnji dan. Ta mi bo za vedno ostal v spominu. Afriško podeželje. Ker je bila prejšnji večer tema, sploh nisem točno videla, kam sem prišla, saj tu ni javne razsvetljave. Jutranje prašičje oglašanje me je toliko zbudilo, da sem odprla eno oko in videla, da je zunaj še tema. Namaachine izkušnje so me naučile, da dan in noč trajata po 12 ur. Od šestih do šestih. Ni ti treba pretirano skrbeti, če boš za kaj pozen, boš pač stvar napravil malo kasneje.

Otroški jok in kikirikanje petelinov so me spodbudili, da sem se postavila na noge. Olga, ki naju je gostila, je zares skrbna. V internatu dekleta učijo, kako pomembna je skrb za higieno, saj s tem preprečiš marsikatero bolezen, ki jih tukaj ne manjka. Absurd je ravno v tem, da bi se morali v Afriki tuširati dvakrat dnevno, vode pa še za preživetje nimajo vsi. Razumi, če moreš. 

Preden sva z Andrejo vstali, je Olga odšla do vodnjaka, pripravila ogenj in za naju segrela vodo, da sva se lahko umili. Priznam, tisto jutro se nisem umila. Nisem se mogla, ker tega nisem vajena. Ne neumivanja, temveč. Skoraj pred vsemi. Zlahka bi me kdo videl, ko bi bila brez obleke. Odšla sem do prostora za umivanje in se slekla le do spodnjega perila, si malo umila noge in čakala tam toliko časa, da se je dvorišče vsaj približno spraznilo. Vodo sem zlila po tleh. Oprosti, Olga, vseeno malo prehitro zame.

Po zajtrku smo se odpravili na plantaže, kjer delata Olgina mami in babica. Oni dve sta bili tam že pred zoro. Ko sem ju zagledala, se mi je zdelo, da je njena babica mlajša od mame, vendar nisem hotela spraševati, kakšna družinska razmerja so to. Kasneje so mi jih pojasnili. Ker ima »babica« štiri otroke, od tega so trije poročeni in imajo svoje družine, najmlajši pa študira v Maputu, v času počitnic ona skrbi za vse sorodstvo in otroci živijo pri njej. Marsikateri med temi, ki sem jih spoznala tu, ni imel ne matere ne očeta.

Pot do plantaže je trajala slabi dve uri. Najprej pol ure skozi vas, v kateri smo živeli. Videlo se je, da tukaj niso vajeni belih ljudi. Otroci so se me na nek način bali, saj je vsak mlajši hitro stekel k starejšemu v varno zavetje in tudi tukaj je odmevalo »mulungu, mulungu«. Na obrobju vasi se je pred mojimi očmi pojavila neskončna veličina velikih plantaž. Med njimi koruze, banan, nekaj ananasov. Do kamor je segel pogled, vse so bila le polja in plantaže. Tudi pot do tistega predela, kjer sem z Andreo in Olgo nekaj časa delala, ni bila dolgočasna. Sicer ne tako zelo razgibana, srečaš pa marsikaj nenavadnega, vsaj za moje oči. Med potjo smo morali prečkati vodo. Mosta ni bilo, bili pa so štirje zabiti koli, ki so služili za ograjo in dve podrti debli, ki so omogočili »suho« prečkanje :) … Afrika …

Nabiranje zdravilnih zelišč, okopavanje in iskanje drv za ogenj, to je bilo moje delo to dopoldne. To bi sicer lahko počela tudi doma, pa se mi ne bi zdelo nič posebnega. Okoli mene ne bi bili črni ljudje, ne bi peli pesmi v šanganu in ne bi delali tako počasi. Da ne bi bila v čem prikrajšana, sem nazaj grede del poti na glavi nosila ves pridelek. Kot prava Afričanka. Vsa čast ženskam, ki to nosijo brez pomoči rok, zadaj na hrbtu pa nesejo še otroka. Domov smo se vračali počasi, saj smo hodili veliko dlje kot me tri zjutraj. Tu nimajo navade, da bi zajtrkovali, imeli kosilo in še večerjo. Ne morejo si toliko privoščiti. Sedaj, ko sva bili njuni gostji, so si.

Na dvorišču je bilo veliko kokoši. »Avo« Maria mi je namignila, naj si izberem kokoš, pa sploh nisem vedela, zakaj. No, ko sem potem na eno le pokazala, jo je zgrabila in odnesla k ognju. Takoj mi je bilo jasno. »Umazanega« dela se je lotila Andrea, jaz sem le opazovala in kasneje Olgi pomagala oskubiti vse perje. Pripravili smo še zelišča, ki sem jih dopoldan nabirala, skuhali riž, šimo in manioko. Hm, posoda, v kateri smo kuhali in servis s katerim smo jedli, da niti ne omenjam krožnikov. Spet sem raje zamižala in nesla v usta, kot da bi dajala kakršne koli pripombe. Upala sem le, da ne dobim kakšnih okužb ali česa podobnega. Od doma sem prinesla nekaj žgane pijače, saj ta pomaga, če jo spiješ v majhnih količinah po obrokih, da razkužiš, kar telo ni vajeno. A ostala je v Namaachi … ups. :)

No, odnesla sem jo brez posledic, vsaj za enkrat. Po kosilu sem se javila, da bom pomila posodo. Ni čudno, da so bile posode takšne kot so bile. Imela sem občutek, da pomivam v vodi, ki tam stoji že pet dni in s katero vsakič znova pomijejo posodo. To ni tako kot pri nas, ko voda ves čas teče iz pipe. V eni posodi je voda, v kateri splakuješ, kar ostane na krožniku, z gobo iz žakljevine, v katerih imamo pri nas doma spravljeno koruzo, v drugem loncu z vodo pa spereš do konca in potem to postaviš na drva, kjer je posoda zložena. Mimo se sprehajajo prašički in kokoši. :)

Ko sem drgnila posodo, sta do mene prišla Ermando in Dercio. Ker sta opazila, da z Andreo ves čas govoriva v angleščini, sta mi dejala, da tudi ona dva znata nekaj besed in naj z njima govorim po angleško. Povedala sta mi, da jima je dolgčas, ker imata počitnice in nimata kaj početi. »Pomijta posodo, fanta« … Odvrnila sta, da je to delo za dekleta, ker pa sem ju jaz prosila, sta pristala. Delo je bilo prej končano, pa še zabavali smo se.

Popoldan smo odšli k Olgini mami. Tudi pri njej je bilo veliko otrok, med njimi 19-letno dekle, ki je dojila svojo drugo punčko. Sedeli smo na tleh, peli pesmi in se veliko smejali. Skupaj s celo družino smo obiskali tudi ostale punce, ki živijo v Xai-Xaiju in hodijo v šolo v Namaachi.

Zvečer pa ponovno umivanje. Spet sem bila v dvomih. Ampak sem se! Kar bo, pa bo. Če je Olga tako prijazna, da je spet šla do vodnjaka in segrela vodo le za naju, ne smem zlivati vode po tleh. Preživela sem in se po tem tudi bolje počutila. J Ker je bilo kosilo tako obilno, smo nekako preskočili večerjo in v hiši babice Marie spili zeliščni čaj. Ko bi videli Marijine oči. Okoli nje je sedelo šest mladih fantov, starih med 10 in 22 let. Vsi so bili njeni sorodniki, za katere je skrbela med počitnicami. Videlo se je, kako ponosna je na njih in da jih ima zelo rada, saj je vsak dobil priložnost, da je spregovoril.

Še en dan sem prespala v njihovi hiši, zjutraj na vse zgodaj pa sva se z Andreo odpravili nazaj v Namaacho. Tako se je končala moja prva prava afriška izkušnja, ki me kar precej zaposluje s tem, da razmišljam o sebi, svoji navadah, o nas, naših navadah, predvsem pa o svoji razvajenosti. Tu nimajo ničesar. Res so revni, a tako srečni. Ko bi znala razmišljati na tak način! Če sem imela slučajno v mislih kakšno koli revolucijo, preden sem šla v Afriko, kaj vse bom tu spremenila, sem se močno močno zmotila. Edino, kar res lahko storim, je, da delim svoj čas s temi prijaznimi ljudmi, ki sem jih in jih še spoznavam. Upam tudi, da jih je moja navzočnost vsaj za malenkost razveselila in da so ob meni uživali vsaj toliko, kot sem jaz ob njih. Hvala Suhiju, predvsem pa Andrei, da sem smela to izkusiti! Maja