Moje življenje

Prvo vigilijo sva z Vikijem opravila v Nikšiću v t.i. "lepotici". Malo se je že ozaljšala z novo barvo fasade in notranjosti ... le dež jo še vedno zamaka. Kaj je ne bi, ko pa ima tako streho, da bi ji sploh težko rekli streha ... Zbrana množica ni bila velika: en duhovnik, pet redovnic, en menih (mislim nase), dva moška vernika in ena ženska vernica. Mirne duše lahko zraven dodam še Marijo, ki je ozaljšano gledala iz kota in pa seveda vstalega Jezusa ... Sveta noč se je zgodila pri bleščečem soncu ob pol petih popoldne in kljub vsej skromnosti je bilo prav veličastno. Tudi v prometnem vrvežu bližnje ceste, glasovih delovnih strojev bližnjega gradbišča, hrupu tovarne človek lahko doživi Gospodovo vstajenje, če se le to dogaja v srcu ... Druga, tista "prava" vigilija pa se je zgodila v večernem mraku v Podgorici. Salezijanski ponos so ministranti (?), kar so tukaj gotovo dokazali. Kljub direndaju v zakristiji so slovesnost povzdignili na raven, kot se ji pritiče. Pat...

Svetega Martina je skušal sam hudič. Prikazal se mu je v podobi Jezusa Kristusa. A Martin se ni dal kar tako prepričati. "Toda zakaj ne vidim tvojih ran, če si ti res Jezus Kristus?" "Saj prihajam iz nebes, tam ni več trpljenja in ne bolečin, zato nimam več ran," mu odvrne hudič. Sveti Martin zaključi: "Hvala lepa za takega Kristusa! Jaz se zanesem edinole na Kristusa, ki so ga pribili na križ in mu prebodli srce; ki nas je s svojim trpljenjem odrešil. Le v naslonitvi na njegov križ si bom oddahnil, le njegove rane me rešujejo, vse drugo je zaman ..."

Na povabilo samega nadškofa msgr. Zefa Gashija, barskega nadškofa in primasa srbskega, sem se z zelo mešanimi občutki odpravil na dopoldansko krizmeno mašo v Bar. Saj veste, da v sem v Črni Gori tudi zato, da se rešim takih "krogov", ki mi v Ljubljani že pošteno najedajo živce ... A navsezadnje je danes veliki četrtek, spomin zadnje večerje in krščanske ljubezni. Kljub prepričanju, da bo vsa ceremonija potekala v znamenju enega samega klanjanja, slinjenja in lezenja nekam, je bilo vse zelo sproščeno in celo zabavno. Mala čredica 14 duhovnikov, takorekoč vseh iz celotne nadškofije, se je strnila okoli škofa pri maši, nato pa srečanje nadaljevala v nadškofijskem dvorcu, ki je precej večji od bližnje škofove konkatedrale ... Bila je preprosta slovesnost v hrvaškem jeziku, čeprav se je možakar, član pevcev na koru, pred mašo zelo pridušal, da če bo spet vse v albanščini, bo zapustil cerkev ... Bolj ko so ga po eni strani mirili v izbiri besed, da je ja v cerkvi in je spretno odgo...

Da delo v knjižnici sploh ni nezanimivo, poskrbijo najbolj "resne" knjige, kot so to slovarji ... 1. Zdravo se trošili! Šaljiva čestitka mladoporočenima ženinu in nevesti. 2. Srećna rabota! Voščilo za delo: oranje, setev, zidanje ipd. 3. Sretne ti rane! Voščilo ranjencu v boju. 4. Pijan bez vina! Rek za neumneža, budalo. 5. Davi ga krv! ali Muči ga krv! Rek o nekom, ki ima nizek pritisk. 6. Biti u golu vodu! Preznojiti se. 7. Maslom guzicu mazati! Razmetavati z bogastvom. 8. Na nju se nije driješalo muškijeh gaća! Rek za nedolžno dekle. 9. Nije mi moglo bit! Moral sem. 10. Pašče! ali Fukarče! Rek za brezobzirnega otroka. 11. Šta se vrtiš ka' prda u gaće? Vprašenje nemirnemu človeku. Vzeto iz: Uobičajeni izrazi , v: Građa za crnogorski rječnik , prikupio i priredio Milorad Taki Latković, Cetinje 2007, str. 673-678.

Veliki teden poteka v znamenju priprav na veliko noč. Da ni dolgčas, poskrbijo sobratje. Tako je danes pri kosilu Janez povedal dogodek iz časov, ko Kosovo še ni bilo neodvisno. Policija je po domovih iskala orožje. Prišla je do dotičnega Kosovarja in ga pobarala, če ima kaj na zalogi. "Ne", je bil odločen odgovor. A policija se s tem ni zadovoljila in zahtevala pregled podstrešja, kjer je našla zarjavelo puško. Na vprašanje, kaj je to, je Kosovar začudeno vzkliknil: "Pa čudim ..." In preiskava se je nadaljevala v pritličju, kjer so našli kalašnikov. Odgovor je bil isti: "Čudim ..." Ko je policija hotela še v klet, je Kosovar ponižno dejal: "Samo nemojte tamo, jer če te čuditi i ja i vi!" Pravi vzrok Janezove pripovedi pa je bilo Vikijevo vprašanje, kakšen je kombi po tistem, ko so pripeljali zelenje za svetno nedeljo. Janezov odgovor je bil: "Nič ni, čisto čist je ..." Seveda nismo šli preverjati, če je to res, a verjel ni nihče ... no...

Ta vikend se je dogajalo toliko stvari, da sploh ne dohajam. Ko človek pozabi na vsakodnevne skrbi in sekiranja, pa čas sploh hitro teče ... lepo soboto in še lepšo cvetno nedeljo je res užitek preživeti nekoliko drugače ... Naj se najprej ustavim pri novih spovednicah, ki so pravi skriti biseri v najgrši katoliški cerkvi na Balkanu in prvi novi pokoncilski cerkvi v bivši Jugi. Tisti, ki ste že bili v Podgorici, veste, kakšna je in koliko muke bo še potrebno, da bo dobila kakšno novo podobo, sploh zdaj, ko tik ob njej gradijo novo vzhodno obvoznico, ki povezuje glavno traso Beograd - Bar. Dve novi spovednici, pravzaprav spovedna kabineta sta topla, prostorna, svetla in zato domača, kamor lahko človek pride, se udobno namesti ali si pretegne noge na fotelju, obenem pa poprosi ljubega Boga za prepotrebne milosti. Še, dobro, da je v teh dneh in danes tukaj tudi presvetli škof, kajti zares vrste so bile pred spovednicami in to med vsemi mašami. Cvetna nedelja res ni slovenska, a primerna t...