Objave

Prikaz objav, dodanih na januar 1, 2012

Božično pismo iz Angole ... da ne bi pozabili ...

Slika
Božič 2011
Dragi prijatelji, koliko časa je minilo od zadnjega pisma? Morda je bilo to za lanski božič, ne spomnim se več ... vendar pa ste lahko prepričani, da velikokrat v svoje molitve vpletem vaša imena, potrebe, družine, vse, kar najdražjega želite in nosite v svojem srcu. In v Njem, kjer ni ne prostora ne časa, ste zagotovo vedno navzoči! Kaj naj vam povem o naši Angoli? Najlepše darilo in morda najbolj potrebno za človeško življenje: MIR, mir, ki traja! Naša država je videti kot veliko gradbišče, vse se spreminja v obratih pri 360°. Kdor danes vidi Angolo, si ne more predstavljati, kar je bilo ... Po eni strani lahko rečemo hvala Bogu, končno se nekaj novega rojeva za te ljudi; po drugi strani pritiskajo silni novi izzivi, nič šibkejši od vojne, da se včasih čuti enaka nemoč kot prej ... Plače so se s 50 do 100 dolarjev sicer dvignile na 300 do 400, od 800 do 1.000 za državne uslužbence, a je kupna moč ostala več ali manj nespremenjena, le da se prej ni dalo kupiti skoraj nič, sed…

Don Boskove stvari: oratorijska kuhinja

Slika
Čeprav sem bila le skromna kuhinja, sem bila vedno čista. Pod brbotajočim kotlom mineštre je vedno prasketal ogenj in vsak dan se je pojavil kakšen shujšan otrok z veliko lakoto. Don Bosko ni nobenega odpustil s praznim želodcem. Pa tudi ne z razpuščeno dušo. Spomnim se nekega večera v maju. Lilo je kot iz škafa. Don Bosko in njegova mati sta pravkar zaključila z večerjo, ko je nekdo potrkal na vrata. Bil je premčen in tresoč petnajstletni fantič.
»Nimam staršev. Prihajam iz Valsezije. Izučil sem se za zidarja, a še nisem našel dela. Zebe me in ne vem, kam se dati …«.
»Kar naprej,« je dejal don Bosko. Mama Marjeta mu je pripravila nekaj malega za večerjo. Nato ga je vprašala: »In kam misliš iti sedaj?«
»Ne vem. Ko sem prišel v Torino, sem imel tri lire, vendar sem vse porabil.« Tiho je začel jokati. »Prosim, ne pošljite me proč.«
Mama Marjeta je pomislila na mnoge fante, ki jih je gostila in jih je jutranja zora vzela z odejami vred.
»Seveda bi lahko ostal pri nas, a kdo mi bo zagotov…