Don Boskove stvari: oratorijska kuhinja

Čeprav sem bila le skromna kuhinja, sem bila vedno čista. Pod brbotajočim kotlom mineštre je vedno prasketal ogenj in vsak dan se je pojavil kakšen shujšan otrok z veliko lakoto. Don Bosko ni nobenega odpustil s praznim želodcem. Pa tudi ne z razpuščeno dušo. Spomnim se nekega večera v maju. Lilo je kot iz škafa. Don Bosko in njegova mati sta pravkar zaključila z večerjo, ko je nekdo potrkal na vrata. Bil je premčen in tresoč petnajstletni fantič.
»Nimam staršev. Prihajam iz Valsezije. Izučil sem se za zidarja, a še nisem našel dela. Zebe me in ne vem, kam se dati …«.
»Kar naprej,« je dejal don Bosko. Mama Marjeta mu je pripravila nekaj malega za večerjo. Nato ga je vprašala: »In kam misliš iti sedaj?«
»Ne vem. Ko sem prišel v Torino, sem imel tri lire, vendar sem vse porabil.« Tiho je začel jokati. »Prosim, ne pošljite me proč.«
Mama Marjeta je pomislila na mnoge fante, ki jih je gostila in jih je jutranja zora vzela z odejami vred.
»Seveda bi lahko ostal pri nas, a kdo mi bo zagotovil, da mi ne boš odnesel še loncev?«
»Oh ne, gospa. Res sem reven, ampak kradel pa nisem nikoli.«
Bila sem najsrečnejša kuhinja na svetu, ko sta na mojih stenah pristala premočena srajca in pokrpane hlače, da se posušijo v bližini peči.
Don Bosko je medtem stopil na dež in nabral nekaj opek. Iz njih je naredil štiri stebričke in nanje položil par desk. S svoje postelje je prinesel žimnico in jo položil nanje.
»Tu lahko spiš, dragi. In ostani, dokler boš hotel. Don Bosko te ne bo nikoli poslal proč.«
To noč bom torej imel družbo. Dobremu prijatelju ognju sem priporočil, naj si da duška, saj je skozi špranje žvižgal veter z Alp. Fant je goltal juho, kruh in sir. Nato je legel v posteljo.
Mama Marjeta ga je dobro zavila v odejo in ga povabila k molitvi. »Ne znam,« je odvrnil.
»Bova pa zmolila skupaj,« je dejala. In tako je bilo. Nato ga je nežno pogledala in mu zašepetala nekaj preprostih besed, ki jih v svojih starih stenah hranim kot najlepši spomin: »Bodi vedno dober, odgovorno delaj in nikoli ne pozabi molitev, ki te jih je naučila tvoja mati. Lahko noč.«

Iz zgodovine

Meseca maja leta 1847 je don Bosko v oratoriju gostil prvo siroto. Preden je zaspal, mu je mama Marjeta zašepetala nekaj prijaznih besed. Salezijanci so v teh kratkih nagovorih odkrili »besedo za lahko noč«. To je kratek nagovor vodje ustanove, s katero po navadi zaključi dan v salezijanski hiši, ki ga je don Bosko ocenil kot »ključ do moralnosti, dobrega napredka in uspešnosti.« (Spomini na Oratorij, 134-135)

Don Boskove oči so se dobronamerno zvito zasvetile, ko je opazoval, kako je mati zaklenila vrata, češ, nikoli se ne ve. A to je skrivnost, ko jo poznamo le mi trije. In skrivnosti znam varovati.

José J. Gòmez Palacios (Bollettino Salesiano, gennaio 2012)