Božično pismo iz Angole ... da ne bi pozabili ...
Dragi prijatelji,
koliko časa je minilo od zadnjega pisma? Morda je bilo to za lanski božič, ne spomnim se več ... vendar pa ste lahko prepričani, da velikokrat v svoje molitve vpletem vaša imena, potrebe, družine, vse, kar najdražjega želite in nosite v svojem srcu. In v Njem, kjer ni ne prostora ne časa, ste zagotovo vedno navzoči!
Kaj naj vam povem o naši Angoli? Najlepše darilo in morda najbolj potrebno za človeško življenje: MIR, mir, ki traja! Naša država je videti kot veliko gradbišče, vse se spreminja v obratih pri 360°. Kdor danes vidi Angolo, si ne more predstavljati, kar je bilo ... Po eni strani lahko rečemo hvala Bogu, končno se nekaj novega rojeva za te ljudi; po drugi strani pritiskajo silni novi izzivi, nič šibkejši od vojne, da se včasih čuti enaka nemoč kot prej ... Plače so se s 50 do 100 dolarjev sicer dvignile na 300 do 400, od 800 do 1.000 za državne uslužbence, a je kupna moč ostala več ali manj nespremenjena, le da se prej ni dalo kupiti skoraj nič, sedaj pa se dobi prav vse. In zato želi vsak samo še imeti, posedovati ... in ko nečesa, kar hoče, ne dobi, »v naglici in takoj,« kot se to dogaja povsod, se začenjajo stres in kriza, ki običajno končajo v alkoholu, drogah, prestopništvu, nasilju v družini ...
Ob podobah novih mest, ki rastejo kot gobe po dežju in nebotičnikov, ki zasedajo vsak možen prostor v teh mestih, ob kitajskih, portugalskih, brazilskih … industrijskih kompleksih pa življenje v barakarskih naseljih vpije v imenu tistih človekovih pravic, ki so še vedno poteptane in prezrte.
Vode in elektrika sta še vedno razkošje in sliši se celo glas, in to je čisto mogoče, da bo elektrike še manj. Tako bodo »veliki« mirno nadaljevali s prodajo generatorjev vseh velikosti in vsakovrstnih moči ... kdo pa dandanes sploh še lahko ostane brez luči?
Vode in elektrika sta še vedno razkošje in sliši se celo glas, in to je čisto mogoče, da bo elektrike še manj. Tako bodo »veliki« mirno nadaljevali s prodajo generatorjev vseh velikosti in vsakovrstnih moči ... kdo pa dandanes sploh še lahko ostane brez luči?
Korupcija v šolah in pri iskanju službe je vedno na dnevnem redu. Najenostavneje je potrditi: »V Angoli je tako!« in vstopiti v ta krog kot v najbolj normalno stvar na svetu. Iti proti temu toku pomeni biti zaznamovan in zapostavljen. Kdo bi se to še šel? Ali nismo trpeli že dovolj?
Apostolski nuncij je ob nekem srečanju z redovniki spomnil, da je bila Angola med vojno res žejna po Bogu. To žejo ljudje čutijo tudi danes, a kje se odžejajo? Število verskih sekt v državi je impresivno, na vsakem vogalu lahko srečate »cerkev« (kakor se imenujejo), ki obljubljajo srečo, blaginjo, zdravje, delo, osvoboditev izpod duhov ... Ljudje živijo v skrajni zmedenosti, s tisoč potrebami, za katere ne najdejo rešitev, zato se zatekajo k »tem obljubam«, ki jih resnično lahko imenujemo opij za ljudstvo.
Tako nadaljujemo v iskanju novih poti oznanjevanja, da je Jezus edini Odrešenik, skušamo biti prisotne, kjer so mali, revni, ki ne veljajo nič ... v trdnem prepričanju, da sta vzgoja in evangelizacija zmagovalni orožji, da potrpežljivost sejalca ne more biti zaman in da se lahko vsak izziv spremeni v priložnost.
Tako nadaljujemo v iskanju novih poti oznanjevanja, da je Jezus edini Odrešenik, skušamo biti prisotne, kjer so mali, revni, ki ne veljajo nič ... v trdnem prepričanju, da sta vzgoja in evangelizacija zmagovalni orožji, da potrpežljivost sejalca ne more biti zaman in da se lahko vsak izziv spremeni v priložnost.
Ne vem, če sem vam že napisala, da smo lani odprli novo navzočnost v Cabindi. Vse je še potrebno preučiti, v tem trenutku pa želimo biti tu le navzoče. Kot nas je prosil škof, biti pričevalke v multikulturni skupnosti, sposobne dokazati, da lahko živimo skupaj v različnosti in prikazati lepoto redovnega življenja.
V naših ustanovah kar mrgoli otrok, najstnikov, mladih, skupin vseh vrst ... V šestih naših prisotnostih obiskuje poleg šole verouk več kot 9.000 otrok. Ti so upanje za danes in jutri, za rastočo Cerkev, ki se zavzema za celega človeka.
Mir v deželi daje možnost, da naše ustanove prilagodimo za vzgojne potrebe današnjega časa. V zadnjem letu smo prenovili otroški vrtec v Bengueli, v letu 2012 želimo zgraditi 7 novih učilnic in stranišča za šolo v Cacuacu. Tamkajšnji prostori vrtca in šole si zdaj res ne zaslužijo imena šola. Na žalost ni več mogoče graditi v »lastni režiji«, kot smo to lahko prej, zato je potrebno najeti podjetje, kar resnično zahteva vrečo denarja ...
Zavedam se, da se kriza nadaljuje ... če nam kdo želi podati roko, naj ve, da je tudi morje sestavljeno iz kapljic! Številne majhne geste gradijo resnično SOLIDARNOST!
Vsem in vsakomur želim, da bi skrivnost učlovečenja premišljeval z novimi očmi; dopustimo vprašanja Bogu, ki se je učlovečil in nas prosi, da smo znamenje in prinašalci njegove ljubezni v naš preprost vsakdan!
Vesel božič!
Luanda, Angola
Komentarji
Objavite komentar