Moje življenje

Kratka pripoved o dogodkih na nekem vaškem križišču, ki je brez cenzure ni hotel objaviti noben rumen ali bolj rumen medij, ker da ni primerna za objavo … Sončnega, a ne preveč toplega sobotnega popoldneva sva se z verženskim župnikom odpravila na popoldanski sprehod. Seveda je bilo potrebno do mlade, a že znane prekmurske križpotne romarske poti v Hotizi vendarle sesti v jeklenega konjička, saj kratki dnevi še ne dopuščajo dolgih pohodov, čas pa je tudi človekov vladar. Ko sva se tako umirjeno peljala po prekmurski ravnici in štela vas za vasjo, meneč se o tem in onem, se je pripetilo, da sva morala na nekem vaškem ovinku, kjer je za povrh še križišče, nenadoma krepko zavirati. S stranske ceste (beri: z dvorišča) se je naravnost na sredino ceste zapodila lična kokoš. A to je bil le začetek prave kmečke predstave. Takoj se je za njo pognal skrbni petelin in jo dohitel prav na sredi ceste. Nemudoma jo je krepko oštel, da kura neumna teče naravnost na cesto, kjer kar preti nevarnosti...

Ko snega kar ni in ni in tudi sonce kar pridno razprostira svoje žarke, sva se s sobratom Janezom odpravila na krajši zimski dopust na morje. No, dopust je bil zame, Janez je pridno prekladal fascikle in pisal nove in nove projekte. A kljub vsemu sva našla čas za kakšen skok do obale oz. do vršacov, ki se bohotijo tako na Ugljanu kot na Pašmanu. Seveda sem si dopust predstavljal bolj poletno, pa me je prizemljilo že prvo noč, ko sem skoraj zmrznil. Dobesedno. Pomagala ni niti "poletna" spalka, prva deka, pa druga in tretja ... Kaj šele, da bi naslednji dan sledil Janezu v vodo! Janez se je na moje veliko jamranje odločil, da preizkusi štedilnik, ki sva ga že lanske jeseni z Jožetom umestila v kuhinjo, a se nikakor ni pustil podkuriti. Tokrat pa je Janez sklenil, da bo šel do konca. Seveda se je začelo pridno kaditi - v kuhinjo, nikakor pa v dimnik. A se Janez ni dal. Nalagal je in nalagal drva, v štedilniku je vedno bolj gorelo, kadilo pa se je še vedno skozi vratca...