Tole vreme tudi perjad meša
Kratka pripoved o dogodkih na nekem vaškem križišču, ki je brez cenzure ni hotel objaviti noben rumen ali bolj rumen medij, ker da ni primerna za objavo …
Sončnega, a ne preveč toplega sobotnega popoldneva sva se z verženskim župnikom odpravila na popoldanski sprehod. Seveda je bilo potrebno do mlade, a že znane prekmurske križpotne romarske poti v Hotizi vendarle sesti v jeklenega konjička, saj kratki dnevi še ne dopuščajo dolgih pohodov, čas pa je tudi človekov vladar.
Ko sva se tako umirjeno peljala po prekmurski ravnici in štela vas za vasjo, meneč se o tem in onem, se je pripetilo, da sva morala na nekem vaškem ovinku, kjer je za povrh še križišče, nenadoma krepko zavirati. S stranske ceste (beri: z dvorišča) se je naravnost na sredino ceste zapodila lična kokoš. A to je bil le začetek prave kmečke predstave. Takoj se je za njo pognal skrbni petelin in jo dohitel prav na sredi ceste.
Nemudoma jo je krepko oštel, da kura neumna teče naravnost na cesto, kjer kar preti nevarnosti. A to oštevanje se je sprevrglo v prav zanimiv način. Petelin ne bi bil petelin, če ne bi na kokoš kar skočil in začel opravljati svojo moško dolžnost, ne meneč se za opazovalce, ki so se v jeklenih konjičkih začeli nabirati z vseh koncev križišča. Kokoš sicer ni imela veliko izbire in je sprejela njegovo oštevanje ter počepnila, a se je kaj kmalu premislila, saj ji meseni užitki ob pretečih se bližajočih zimskih pnevmatikah ne bi kaj veliko koristili. Prej bi se drugačnih mesnih užitkov lahko veselil kakšen šofer, verjetno na jezo lastnika pregrešnih živali.
Zato se je le izmuznila iz petelinjega objema in begajoče zginila na drugo stran ceste za hišo. Petelin pa za njo. Kaj se je tam dogajalo, se sicer ne ve, saj sva že odpeljala in sprostila promet.
Mi je pa takoj preskočila iskra povezave k neki daljni pridigi na nekem drugem romarskem kraju, kjer je bilo govora prav o križiščih, krajih zbiranja čarovnic in hudičev. Zato si bom tisto križišče šel ogledat še enkrat, če tam slučajno stoji kakšno znamenje, ki odganja taka in podobna mesena srečanja …
Sončnega, a ne preveč toplega sobotnega popoldneva sva se z verženskim župnikom odpravila na popoldanski sprehod. Seveda je bilo potrebno do mlade, a že znane prekmurske križpotne romarske poti v Hotizi vendarle sesti v jeklenega konjička, saj kratki dnevi še ne dopuščajo dolgih pohodov, čas pa je tudi človekov vladar.Ko sva se tako umirjeno peljala po prekmurski ravnici in štela vas za vasjo, meneč se o tem in onem, se je pripetilo, da sva morala na nekem vaškem ovinku, kjer je za povrh še križišče, nenadoma krepko zavirati. S stranske ceste (beri: z dvorišča) se je naravnost na sredino ceste zapodila lična kokoš. A to je bil le začetek prave kmečke predstave. Takoj se je za njo pognal skrbni petelin in jo dohitel prav na sredi ceste.
Nemudoma jo je krepko oštel, da kura neumna teče naravnost na cesto, kjer kar preti nevarnosti. A to oštevanje se je sprevrglo v prav zanimiv način. Petelin ne bi bil petelin, če ne bi na kokoš kar skočil in začel opravljati svojo moško dolžnost, ne meneč se za opazovalce, ki so se v jeklenih konjičkih začeli nabirati z vseh koncev križišča. Kokoš sicer ni imela veliko izbire in je sprejela njegovo oštevanje ter počepnila, a se je kaj kmalu premislila, saj ji meseni užitki ob pretečih se bližajočih zimskih pnevmatikah ne bi kaj veliko koristili. Prej bi se drugačnih mesnih užitkov lahko veselil kakšen šofer, verjetno na jezo lastnika pregrešnih živali.
Zato se je le izmuznila iz petelinjega objema in begajoče zginila na drugo stran ceste za hišo. Petelin pa za njo. Kaj se je tam dogajalo, se sicer ne ve, saj sva že odpeljala in sprostila promet.
Mi je pa takoj preskočila iskra povezave k neki daljni pridigi na nekem drugem romarskem kraju, kjer je bilo govora prav o križiščih, krajih zbiranja čarovnic in hudičev. Zato si bom tisto križišče šel ogledat še enkrat, če tam slučajno stoji kakšno znamenje, ki odganja taka in podobna mesena srečanja …
Komentarji
Objavite komentar