Zimsko morje

Ko snega kar ni in ni in tudi sonce kar pridno razprostira svoje žarke, sva se s sobratom Janezom odpravila na krajši zimski dopust na morje. No, dopust je bil zame, Janez je pridno prekladal fascikle in pisal nove in nove projekte.

A kljub vsemu sva našla čas za kakšen skok do obale oz. do vršacov, ki se bohotijo tako na Ugljanu kot na Pašmanu. Seveda sem si dopust predstavljal bolj poletno, pa me je prizemljilo že prvo noč, ko sem skoraj zmrznil. Dobesedno. Pomagala ni niti "poletna" spalka, prva deka, pa druga in tretja ...

Kaj šele, da bi naslednji dan sledil Janezu v vodo! Janez se je na moje veliko jamranje odločil, da preizkusi štedilnik, ki sva ga že lanske jeseni z Jožetom umestila v kuhinjo, a se nikakor ni pustil podkuriti. Tokrat pa je Janez sklenil, da bo šel do konca. Seveda se je začelo pridno kaditi - v kuhinjo, nikakor pa v dimnik. A se Janez ni dal. Nalagal je in nalagal drva, v štedilniku je vedno bolj gorelo, kadilo pa se je še vedno skozi vratca v kuhinjo. Tako zelo, da se je dim širil na hodnik, po stopnicah v zgornje sobe.

Še dobro, da je sijalo prijetno sonce, saj sva večino časa preživela zunaj, opazujoč dimnik, iz katerega se je še vedno bolj malo kadilo, a prvi znaki so bili. Se je pa medtem hiša dodobra "odimila", saj se ni več videlo od stene do stene. Da bi temu naredil konec, sem se zagnal v zgornje prostore odpirat okna, da bi se čimprej razkadilo. Seveda se je iz oken kadilo, kot bi gorela hiša. No, skoraj!

Da je bila mera polna, je z glavne ceste zavila - policija. Ves prestrašen sem nekaj časa kukal izza vogala, če bo kdo izstopil iz avta, Janez pa je medtem še dodatno podžigal štedilnik. Za vsak slučaj sem spet zdrvel v sobe zapirat okna, da res ne bi kdo misli, da gori hiša.

A konec dober, vse dobro. Policijska patrulja se je čez čas odpravila dalje, štedilnik in dimnik pa sta složno uskladila medsebojno delovanje in ostal je le še prijeten volj po predimljenih prostorih ...
Zgodba se je ponovila tudi naslednji dan, brez policajev, a očitno bosta štedilnik in dimnik vsakokrat bolj počasi uskladila delovanje ognja. Mogoče bi bilo dobro vzeti s seboj še kakšno klobaso, da se malo podimi in pridobi na okusu ...

Da pa dopust ni bil le tako posveten, sva odkrila, da imata oba otoka veliko duhovnih točk. Na Janezovo željo sva obiskala benediktinski samostan, ki mi je bil takoj všeč, saj je majhen in prav nič urejen v kakšen turistični kompleks, kot to znajo urediti menihi in nune v takih krajih. Drugo točko pa sem si izbral sam. Povzpela sva se na vrh Pašmana k Marijini cerkvici, do koder vodi le pešpot ob postajah križevega pota. Preprosto in duhovno. Seveda pa nisva opustila niti Mihovila na Ugljanu ...

Ni kaj, če le nočnega mraza ne bi bilo, bi bilo res čisto morsko.