Objave

Prikaz objav, dodanih na 2010

Ob božičnem drevescu

Slika
"Žlahta strgana plahta", pravi slovenski pregovor in v preteklih dneh je bil čas, da sem jo malo pošival ... Obiskal sem brata v meni do tedaj malo poznanem mestu v severnih krajih, kjer bolj ali manj pridno služi denarce.
Šele kasneje sem zvedel, da si to mesto deli primat, da je kot prvo na svetu postavilo božično drevo! Davnega leta 1200 in še nekaj ...
Bolj kot to so mi do kosti segale nizko nizke temperature in vsakodnevni mestni vrvež, ki se kljub snegu in mrazu nikakor ni zdel umirjen in zamrl.
Še obisk maše v popolnoma nerazumljivem jeziku je bil nadvse zanimiv dogodek, nato pa se je kot pravi agape nadaljeval v kakem izmed lokalov med večinoma samimi neznanci, računalniškimi zagrizenci, programerji in podobnimi, zame ozko usmerjenimi osebki. A ko je beseda dala besedo, sem ugotovil tudi svojo ozkost in začuda veliko skupnih točk s čipi in vezji ter programi in mojim poznavanjem duhovnega sveta.








Jezus je med nami!

Slika

Majica na grobu, dan pred božičem

Slika
Begunsko pokopališče Koliko grobov, koliko kupov zemlje, brez imen. Ob njih leži kakšen predmet pokopanega otroka: raztrgane hlače, par raztrganih sandal, pločevinka, ki je služila za kozarec … Na enem izmed tistih grobov leži don Boskova majica. Tovariši so izpolnili obljubo: »Tudi tebi bomo dali don Boskovo majico.« To je Malitov grob.
Puščavski veter Mogoče kdo nekje daleč ponavlja njegovo ime: »Malit, Malit.« Mlado življenje, uničeno zaradi sovraštva. Puščavski veter žvižga med otroškimi grobovi, ki so po tolikšnem trpljenju tu našli mir. Zakaj ti grobovi? Zakaj toliko trpljenja nedolžnih in pozabljenih žrtev? Puščavski veter bo na te grobove nanesel pesek in jih zakril. Spomin na te otroke bo za vedno izginil. Zato sem zapisal Malitove in Tut-Bakove dogodke, videl sem njuna grobova, jokal sem s preostalimi, poznal sem njihovo trpljenje … Vincenzo Donati sdb

V bolnišnici, 2 dni do božiča

Slika
Malit S trnjevimi vejami Malit odganja jastrebe, ki se zaganjajo v truplo njegovega tovariša. Sleče mu majico in jo natakne na trnjevo vejo. »Gotovo je otrok,« ponovi misijonar in še nekajkrat pogleda skozi daljnogled. »Brez dvoma je v puščavi zgubljen otrok … življenje je potrebno rešiti.« Nato je odločno ponovil: »Prijatelji moji, tistega otroka moramo rešiti. Turkanski otrok se v puščavi ne izgubi. Tisti otrok išče kakumsko begunsko taborišče in je zašel … moramo ga rešiti.« »Kako pa?« »Smo blizu Lodwarja. Tam je majhno letališče in tam je tudi policijska postaja, ki bo lahko pomagala pri iskanju in reševanju otroka.«
Misijonar »Oče, pokvarili nam boste izlet!« »Kako je ta misijonar nadležen!« »Pa tako poročno potovanje!« »Kaj pa moje geološko raziskovanje?« »Še tega nam je treba … sem vedel, čim manj opravka s farji!« A misijonar vztraja. »Kaj ne razumete, gospoda, da je otrokovo življenje bolj pomembno od vaših programov?« Obrnil se je k pilotu: »Prevzamem vso odgovornost. Pristanite v Lodw…

Tragedija v puščavi, 3 dni do božiča

Slika
Nazdravljanje s šampanjcem Turisti v hotelu nazdravljajo. Na razsvetljenem vrtu hotela goste razveseljuje glasba nekega orkestra. V puščavi Kakuma si vročičen Tut-Bak vlaži ustnice z blatno vodo in zaman odganja žejo. »Na zdravje! Jutri gremo! To bo nekaj posebnega … uživali bomo v lepoti in skrivnosti puščave. Lahko noč vsem … se vidimo jutri!«
Na letališču Wilson Letalo družbe Bruce je pripravljeno za vzlet nad kakumsko puščavo. Potniki so pripravljeni za pot. Iz zvočnikov se po majhnem nairobiskem letališču razlega zadnji poziv. Druščina je že zaključevala z vkrcanjem, ko jih z rahlo zamudo dohiti še zadnji potnik: bradati misijonar. »Oprostite za zamudo!« »Kam pa greste, oče?« »V Kakumo. Tam se nahaja otroško begunsko taborišče.« »Afrika je polna beguncev …« »Le kaj počnejo afriške vlade?« »Kakšen obup …«
Tragedija v puščavi Tut-Bak leži v senci skale z visoko vročino. Malit ga neprestano gleda. Prigovarja mu: »Tut-Bak, Tut-Bak!« Jastreb na nebu prvič  zaokroži. »Tut-Bak, Tut-Bak,« vedno b…

Voda Peròt, 4 dni do božiča

Slika
Hotel Serena Na odlični lokaciji, na vrhu griča, stoji eden najboljših hotelov v Nairobiju, hotel Serena. Vedno je poln tujih turistov. V razkošni sprejemni dvorani se skupina angleških turistov pripravlja na letalski izlet do puščave na severu dežele. Antropolog Smith z ženo je prišel na preučevanje plemena Turkana. Mister Vernor srka viski skupaj z nekim geologom, ki prav tako potuje z ženo. Dolgin z neurejeno frizuro je mister Sack, fotograf, svobodni umetnik. Želi si posnetkov puščave. In tu je še sveže poročeni irski par, ki je prišel na poročno potovanje. »Kakšen dolgčas, ko čakamo na izlet.« »Let bo šele jutri zjutraj. Danes zvečer pripravljajo pop koncert. Bomo videli, kakšen bo.« »Čakanje vedno dolgočasi.« To so pogovori turistov, medtem ko se …
Zgubljena v puščavi … Malit in Tut-Bak s poslednjimi močmi prebijata po puščavi. »Tukaj bova skupaj umrla!« pravi Malit. »Ne, skupaj nama bo uspelo!« mu ugovarja Tut-Bak. »Jaz sem Dinka, ti pa Nuer. Najini plemeni sta se vedno bojevali … sed…

Rane, 5 dni do božiča

Slika
Rane Stekla je nazaj v sobo, kjer so jedli in pretresljivo kriknila: »Kristjana sta!« Oče jo je takoj utišal: »Pusti ju jesti in pusti nas jesti!« Fatima je obstala pred fantoma, ki sta začela jesti in ju žalostno gledala. Prišel je tudi Alì. Opazil je krožnik s hrano, raztreseno po tleh, odšel in se vrnil z novo hrano ter jima jo ponudil. »Stavim, da sta kar precej hodila,« je Alì zamrmral Fatimi v arabskem jeziku. »Ja, precej,« odgovori Tut-Bak. »Znaš arabsko?« vpraša Alì. »Nekaj.« »Od kod pa sta?« Tut-Bak in Malit v nekaj besedah opišeta njuno zgodbo. Malit je zaradi obnemoglosti kmalu zaspal in Fatima je opazila, da so njegove noge polne ran. Poklicala je svojo mamo. Prinesla je skledo z vodo, fantu umila noge, jih namazala z oljem in jih povila. »Mama, ta potrebuje sandale!« vzklikne Alì. Hitro steče proč in se vrne s parom sandal. »Toda ti so vendar od tvojega brata.« »On nima ran na nogah,« ugovarja Alì. »In ti, vpraša mati drugega, »kako se počutiš?« Tut-Bak sleče razcapano majico …

Kristjana sta! 6 dni do božiča

Slika
Alìjeva družina Alìjev oče, vojaški častnik, je premožen musliman. Ima sedem otrok. »Kje pa je?«, vpraša ostale za mizo, ko opazi, da ga ni. Sestra, ki je vedela, kaj se mu je pripetilo, je iskreno razložila: »Učitelj je Alìja kaznoval, ker ni znal zrecitirati verzov iz Korana in ga je zaprl v temno luknjo.« Alì se je pojavil izza vogala in smeje se vzkliknil: »Alì je tukaj!« Mama je med tem fanta peljala v neke vrste kolibo na vrt za hišo, kjer so imeli shranjeno vrtno orodje. »Tukaj si spočijta,« je dejala žena, »prinesla vama bom hrane.«
Fatimino dobro srce Prišel je čas obeda in Alìjeva družina se je zbrala skupaj. Vsak je z roko zajemal hrano z velikega krožnika na sredini. »Kako pa si prišel ven?« je oče vprašal Alìja. Alì je pomežiknil sestrici in se nasmejal. »Pripeljala sem dva onemogla fanta in ju nastanila v vrtno uto,« je mama sporočila vsej družini. »Mama, ali jima lahko nesem hrano?« vpraša Fatima. »Seveda, Fatima, nesi jima hrano! Tudi prerok Mohamed, naj bo vedno slavljeno …

Koranska šola, 7 dni do božiča

Slika
Khalwa Manyatta se zjutraj spet prebudi. Tukanska družina se odpravi za svojo čredo. Mama s pogledom sledi fantoma, ki s počasnimi koraki nadaljujeta pot. Pokrajina se spremeni. Na sudanski meji se nahaja majhna muslimanska vas. Sredi naselja se dviga pristna mošeja, pobeljena z apnom, zraven pa krušečih in podirajočih se sten sloni koranska šola (khalwa). Na rogoznici ducat učencev obdaja učitelja, ki z lesene table berejo verze Korana. »Alì, ponovi na pamet verz, ki sem ga prebral,« ukaže učitelj. Raztreseni Alì se zapleta, zato ga učitelj skrega in opomni: »Dober muslimanski deček se Koran nauči na pamet, moli petkrat na dan, uboga starše in se ne druži z nemuslimanskimi tovariši.« Alìjev obraz se naježi, zato ga bradati učitelj strogo ošteje. Zapre ga v temno in propadajočo luknjo, v katero prodira svetloba edinole skozi okno, zamreženo z lesenimi palicami. Malit in Tut-Bak sta onemogla prispela do te muslimanske vasi. Iz minareta se je zaslišal glas: »Alah je velik. Alahova vojska je …

Noč plesa, 8 dni do božiča

Slika
Šotorišče turkanske družine »Manyatta« se imenuje prebivališče družine plemena Turkana. Na kole napete kože tvorijo okrogel šotor. »Puščavska hiša« se lahko v trenutku podre in se prenese drugam. Običajno jo obdajo s trnjevimi vejami in jo tako zaščitijo pred krvoločnimi zvermi. »Mama, glej, koga smo našli!« hitijo otroci razlagati mami, nato pa pomolzejo kozo in jima dajo piti toplo mleko. Ganjena mati na tla razgrne nekaj starih cap, da se otroka lahko uležeta in spočijeta.
Noč plesa »Tum, tum, tum …« je boben narekoval ritem plesu. Turkanske žene so zdaj vrešče zdaj potihoma prepevale žalostinke, ki so se prenašale iz roda v rod. Plesali so na dnu hudournika. V tišini noči se pesem in udarci bobna razlegajo daleč naokrog. Malit se je prebudil. »Kaj se dogaja?« sprašuje. »Verjetno tam dol plešejo,« odgovori pravkar zbujeni Tut-Bak. »Slišal sem, da pleme Tukana pleše v nočeh polne lune,« mrmra Malit. »Se spomniš,« začne Tut-Bak, »ko smo tudi mi plesali v vaših vaseh, v veselih dneh?« »Nue…

Fanta iz puščave, 9 dni do božiča

Slika
Alìjevi sandali je naslov zgodbe, ki je resnična in se je zgodila pred leti. Zapisal jo je salezijanski misjonar Vicenzo Donati, ki trenutno deluje v Sudanu. Mogoče me bo v teh, velikokrat romantično opevanih dnevih pričakovanja nekoliko prizemljila in odprla v daljno resničnost, ki pa je bolj otipljiva kot lep jaslični prizor ...
Fanta iz puščave Oblečena v raztrgane cape se borita s puščavskim peskom. Veter ju s peskom biča v obraz. »Daj, Malit, pogumno, še malo …« Malit, majhen deček iz plemena Dinka, je na koncu moči. Sesede se na pesek. »Malit,« vztraja njegov tovariš iz plemena Nuer, »tako dolgo že potujeva, toliko težav sva že premagala, tako blizu cilja sva, kako se lahko prepustiš smrti? Daj, Malit, še malo!« A Malit besed svojega tovariša ni več slišal. Le zašepetal je: »Kje so drugi?«
Pohod Na tisoče sudanskih otrok je iz Etiopije začelo dolg pohod v Kenijo. V dolgi državljanski vojni so pobegnili iz porušenih vasi južnega Sudana. Afriška plemena so se v osvobodilni vojni boril…

Iz groba preko Emavsa v življenje

Slika
Šesti dan v Sveti deželi Kako pomemben je za človeka prehod v onstranstvo, se opazi v teh svetih, čeprav zmedenih in vihravih krajih. Ponovno smo se podali v cerkev Jezusovega groba in tu imeli tudi zaključno sveto mašo. Zakonca sta svoje zakonske obljube obnovila v Kani, duhovniki svoje duhovniško poslanstvo med mašo v dvorani zadnje večerje, tukaj pa smo svoje zaobljube obnovili redovniki in redovnice. Nič drugega in nič večjega ni in ne more biti razumen razlog naše izbire poti kot le Jezusov klic. Velikokrat ga nismo razumeli, se mu izognili, ga pozabili, a Jezus kliče vsak dan znova … ne k sebi, temveč k ljudem! Ker le tako lahko deluje med ljudmi današnjega časa. Izbral si je težjo pot: premagal je pot križa in groba, danes smo mi njegova pot. In zato nosimo tako veliko odgovornost … Zadnji dan smo se na poti do letališča v Tel Avivu ustavili še na kraju domnevnega Salomonovega groba in v Abu Goshu, eni izmed možnih lokacij svetopisemskega Emavsa. Vstopili smo v cerkev iz križars…

Po ulicah Jeruzalema

Slika
Peti dan v Sveti deželi Praznik Brezmadežne smo preživeli zelo pestro, nabito z obiski in doživetji. Pravzaprav smo se danes podali na pot Jezusovega slovesnega prihoda v Jeruzalem, njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. Z očarljivim pogledom na Jeruzalem smo sveto mašo obhajali v cerkvici Dominus flevit, ki se me je najbolj dotaknila pri pridigi. Pa ne zaradi pridige same, temveč zaradi vztrajnega brisanja ali pregledovanja fotk na digitalnem fotoaparatu enega izmed sobratov, ko so se besede pridigarja vztrajno mešale s pritajenim »klikanjem«. Nekako sem imel občutek, kot da Jezusove solze tudi danes »klikajoče« padajo na naše trdo srce in ga mehčajo … Dopoldanski del smo zaključili v Getsemaniju, kjer so oljke še edine žive priče dogodkov izpred nekaj več kot dva tisoč let. Popoldne smo Jezusu sledili v ječo velikega duhovnika Kajfa k cerkvi sv. Petra in petelinjega petja. Čeprav je cerkev sodobno in lepo prenovljena, pa ima za svoje temelje globoke jame, ki so služile za vodne cist…

Se zgodovina ponavlja?

Slika
Četrti dan v Sveti deželi Dan smo zopet začeli z Marijo. Obiskali smo Ein Karem in si podrobneje ogledali kraje srečanja Marije z Elizabeto in kraje odraščanja Janeza Krstnika. Sledil je ogled muzeja holokavsta, Yad Vashim, za mnoge kraja grozljivega spomina, kaj lahko človeštvo v svoji zablodi stori samo sebi. V velikanskih podzemnih dvoranah so predstavljeni začetki vzpona nacizma, začetek pregona Judov v posameznih državah, koncentracijska taborišča, zastrupljanja in krematoriji za sežiganje trupel. In o vsem tem pričevanja preživelih … Dve dvorani sta posebej »kruti«: dvorana imen, okrogla dvorana, kjer so knjižne police in na njih zbrani dosjeji pobitih Judov. Prostora je za 20.000 fasciklov po 300 strani … Druga dvorana pa je dvorana spomina otrok, ko v temi poslušaš imena otrok, njihovo starost in kraj rojstva, ob tem pa se prikaže fotografija, če seveda obstaja … Odpravili smo se dalje, proti kraju Jezusovega rojstva. Kmalu se je pokazala druga plat Izraela: osem metrski zid z b…

Dež v puščavi

Slika
Tretji dan v Sveti deželi Zapustili smo Nazaret in Galilejo ter se odpravili proti jugu Svete dežele po jordanski dolini do Mrtvega morja. Vmes smo se ustavili pod goro Jezusovih skušnjav, kjer nas je najbolj mikala restavracija z naslovom »Restavracija skušnjav«, a je bila ura prezgodnja, da bi se zapodili vanjo … nam je pa voditelj spet po »človeško« predstavil Jezusove skušnjave. Dejansko je šlo za odločitev, izbiro metode ali načina njegovega Božjega oznanjevanja. Lahko bi izbral drugačno pot, a ker je Bog Bog nas ljudi, je izbral edino pravo pot: pot do ubogega, do revnega, do človeka. Smo pa večinoma vsi dodobra izkoristili četrto redovniško zaobljubo, namreč ne pojdi iz nobene trgovine, ne da bi kaj kupil. Ustavili smo se v neki palestinski trgovini z domačimi izdelki in spretni Arabci so nas dodobra oželi na sebi lasten način – z barantanjem. Če sem imel namen kupiti en spominek, sem jih nazadnje kupil pet! Cena: hm, kaj pa vem, zbijati se da, a na zgubi gotovo niso pristali! Pot…