Koranska šola, 7 dni do božiča

Khalwa

Manyatta se zjutraj spet prebudi. Tukanska družina se odpravi za svojo čredo. Mama s pogledom sledi fantoma, ki s počasnimi koraki nadaljujeta pot.

Pokrajina se spremeni. Na sudanski meji se nahaja majhna muslimanska vas. Sredi naselja se dviga pristna mošeja, pobeljena z apnom, zraven pa krušečih in podirajočih se sten sloni koranska šola (khalwa). Na rogoznici ducat učencev obdaja učitelja, ki z lesene table berejo verze Korana.

»Alì, ponovi na pamet verz, ki sem ga prebral,« ukaže učitelj. Raztreseni Alì se zapleta, zato ga učitelj skrega in opomni: »Dober muslimanski deček se Koran nauči na pamet, moli petkrat na dan, uboga starše in se ne druži z nemuslimanskimi tovariši.«

Alìjev obraz se naježi, zato ga bradati učitelj strogo ošteje. Zapre ga v temno in propadajočo luknjo, v katero prodira svetloba edinole skozi okno, zamreženo z lesenimi palicami.

Malit in Tut-Bak sta onemogla prispela do te muslimanske vasi. Iz minareta se je zaslišal glas: »Alah je velik. Alahova vojska je zavzela mesto Bor in potolkla upornike Osvobodilne vojske.« Na majhnem trgu se odvija običajen ljudski vrvež. Otroka pred mošejo zagledata kad vode in se privlečeta do tja, da bi pila. Uslužbenec mošeje ju nažene: »Ta voda je za umivanje. Pit pojdita drugam!«

Na drugi stani mošeje zagledata lužo umazane vode. Malit in Tut-Bak poklekneta in pijeta, medtem ko se iz notranjosti zasliši imamov glas: »Sveta vojna je eden od stebrov islama … dokler se vsi neverniki ne bodo spreobrnili k pravi veri.«

»Alah je velik,« enoglasno vzklikne množica.

Alìjev pobeg

Alì, zaprt v luknji-zaporu, se razgleda naokrog. Zamreženo okno mu ne vzame poguma. Počasi začne ob lesenih okenskih palicah drobiti zid iz posušenega blata. Kar nekaj časa je kraspal z rokami, a čez čas mu je uspelo narediti dovolj veliko luknjo, da se je izmuznil skoznjo.

Fatima

Ko je tekel domov, je opazil dva tuja fanta, a temu ni posvečal pozornosti. Ob izhodu mošeje sta počepnila in stegnila roke ter prosila za hrano. »Iz ljubezni do Alaha, nekaj hrane!« Mimo je šlo mnogo oseb … mimo je šel tudi trebušast musliman, oblečen v dolgo belo tuniko in oholo zamrmral: »Alah je velik.« Le neka starka je v njune roke spustila kovanec in fanta sta takoj stekla do bližnje stojnice, naložene s hrano. Za stojnico sta na poveznjenem zaboju sedeli dve dekleti, pokriti s tančico. Ena izmed njiju je dečkoma ponudila nekaj hrane. Mimo je prišla neka mama in za roko držala svojo hči. Opazila je dva fanta, kako jesta in ju začela opazovati. »Fatima, greva,« pravi mama. »Mama, poglej ta dva, kako sta suha in utrujena … dajmo jima jesti.«

Pogled na fanta je ganil tudi mamo in pomignila jima je, naj ji sledita. Malo sta se obotavljala. Skušala ju je ogovoriti, a je nista razumela. Tedaj je deklica prijela Malita za roko in se napotila proti domu.