Noč plesa, 8 dni do božiča

Šotorišče turkanske družine

»Manyatta« se imenuje prebivališče družine plemena Turkana. Na kole napete kože tvorijo okrogel šotor. »Puščavska hiša« se lahko v trenutku podre in se prenese drugam. Običajno jo obdajo s trnjevimi vejami in jo tako zaščitijo pred krvoločnimi zvermi.

»Mama, glej, koga smo našli!« hitijo otroci razlagati mami, nato pa pomolzejo kozo in jima dajo piti toplo mleko.

Ganjena mati na tla razgrne nekaj starih cap, da se otroka lahko uležeta in spočijeta.

Noč plesa

»Tum, tum, tum …« je boben narekoval ritem plesu. Turkanske žene so zdaj vrešče zdaj potihoma prepevale žalostinke, ki so se prenašale iz roda v rod. Plesali so na dnu hudournika. V tišini noči se pesem in udarci bobna razlegajo daleč naokrog. Malit se je prebudil.

»Kaj se dogaja?« sprašuje. »Verjetno tam dol plešejo,« odgovori pravkar zbujeni Tut-Bak. »Slišal sem, da pleme Tukana pleše v nočeh polne lune,« mrmra Malit.

»Se spomniš,« začne Tut-Bak, »ko smo tudi mi plesali v vaših vaseh, v veselih dneh?«

»Nuer plesi so čudoviti!« »Tudi Dinka!« »Pogosto sem udarjal na boben in dajal ritem plesu.« Še vedno so se slišali udarci na boben in pesem. Se ti ne zdi kot sanje?« Malit sprašuje bolj sam sebe.

»Ko bo konec vojne, bomo spet plesali,« Tut-Bak hrabri tovariša. »Ne, videl sem, kako so vojaki ubili mojo mamo in sestre, kako bi lahko plesal? Zakaj se je vse to zgodilo … zato, ker so ljudje hudobni. Vsi muslimani so hudobni.«

»Ne, Malit! Se spomniš Hameda, sina muslimanske družine v naši vasi? Se ne spomniš, kako radi so naju imeli njegovi starši? Hamedova mama je ob zaključku ramadana tudi nam kristjanom vedno postregla s sladkarijami. Se spomniš?«

»Seveda se spomnim! Hamedova mama je bila zelo dobra. Za božič nam je voščila … če bi bili vsi muslimani taki …«

Ponovno je zavladala tišina. Odmev pesmi se je oddaljeval vedno bolj pridušeno …