Moje življenje

Nov dan, nova medellinska četrt. Tokrat Bello Oriente. Če sem v Carpinelu skrival solze, sem tukaj občutil strah. Tukajšnja vožnja z javnim prevozom je dobesedno vožnja z vlakom smrti. Iz Ciudad Don Bosco, ki je na vzhodni strani, se z javnim prevozom spustimo v center mesta do ustanove Patio , kjer ima sedež program Derecho a soñar , nato pa se z Majo pridruživa skupinam, ki dnevno odhajajo v posamezne četrti. Že na poti do centra sem skoraj dvakrat zletel s sedeža, podobno pa je bilo tudi, ko smo se dvigali na zahodno stran visoko med barakarska naselja. Prilagojen avtobusek z motorjem buldožerja nas je pustil nekje na sredi ceste, nato smo pešačili do cilja. Pedagoginja, socialna delavka, psihologinja in moja malenkost. Znašli smo se na kraju, od koder se razteza Medellin kot na dlani. Ljudje bi plačevali, da bi lahko zrli tako veduto, kot sem jo sam. No, pravzaprav sem jo tudi sam plačal … V Carpinelu se še nisem zavedal nevarnosti, da se v teh barakah skrivajo bande, ki niso ...

Iz Majinega dnevnika Kaj takega pa še ne! Oratorij mi ni tuja beseda. Oratorij po kolumbijsko pa je nekaj drugega. Z Markom sva prvi uradni delovni dan preživela v barakarskem naselju Carpinelo. Saj veste, kako gre oratorij, kajne? Začnemo z uvodnimi animacijami, po tem pa se prestavimo na konkretno delo. Kako odkrito se doma pogovarjamo o drogah? Verjemite mi, da tako odkrito kot tu, zagotovo ne. Dobesedno otroci, stari med 8 in 14 let, so se danes razdelili v tri skupine. Pedagoginja Alejandra naju je z Markom predstavila kot slavna producenta televizijske hiše, za katero morajo otroci posneti propagandi oglas na temo » anti-droge«. Presenečena sem bila, kaj vse ti otroci vedo. Omar, še eden izmed vzgojiteljev, je pred samim začetkom vaje napravil uvodni govor. » Otroci, kaj veste o drogah? Poznate koga, ki je že kdaj vzel kakšno izmed drog?« Otroci so drug preko drugega dvigovali roke in vpili. » Ja, moj oče. In moj dedek.« Spet tretji je zavpil čez vse: »Moj stric in sosed vsa...

Carpinelo, barakarsko naselje visoko nad Medellinom. Prvi dan "oratorija na terenu". Takoj sem dobil ime: gringo.  Kraj, kjer vladajo lokalne bande z narko prometom, kamor brez zvez nimaš vstopa. Sodelavci Ciudad Don Bosco imajo s temi bandami poseben dogovor, da lahko pridejo. A nikakor ne sami, temveč v spremstvu rednih sodelavcev in v razpoznavnih uniformah, ki jih moramo nositi! Barake iz lesa, pločevine in plastike v strmih bregovih brez vsega. Kraj, kjer si opazovan izza vsakega vogala in kjer se zavese na oknih premikajo. Kraj, kjer ti sledijo in kimajo drug drugemu ... Ljubi Bog, tu živijo otroci, ki prostodušno povedo, da so starši pijanci, zadrogiranci in posiljevalci ali prostitutke. Otroci, iz katerih oči sije čista nedolžnost, čeprav so preizkušani v vsem, ki te takoj obdajo, te sprašujejo, se s teboj igrajo ... Ja, skrival sem solze ...

Iz Majinega dnevnika Medellin je rjavo zelen, kot je rjavo zelena flora, ki jo premore mesto; Medellin je opečnato oranžen, kot je opečnato oranžnih milijon hiš, ki jih lahko vidiš z ene točke pogleda na mesto; Medellin je sivo bel, kot sta sivo bela megla in smog, ki se vijeta nad mestom; Medellin je rumen, tako kot so rumeni taksiji, ki vozijo po mestu; Medellin je črn in topel, tako kot so topli pogledi skoraj vseh temnopoltih mladih Kolumbijcev tukaj v Ciudad don Boscu. Nočni pogled na Medellin je poln rumeno belih zvezd. To so luči vseh opečnatih hiš in nekaj javne razsvetljave. Medellin je živa mavrica. Nekaj stvari sva z Markom že videla in doživela. Po do sedaj doživetem Kolumbije ne morem primerjati s Slovenijo. V bistvu je tudi ne želim. Prej najdem vzporednice z Ekvadorjem, Kostariko, tudi Mozambik je primerljiv. S Slovenijo imamo skupno le zemljo, na kateri živimo, skupno pa nam je tudi nebo nad nami. To nas povezuje. In hvala salezijancem ter don Bosku, da je tu še en...

Pravzaprav niti ne vem, kje bi začel. Tretji dan salezijanskega prostovoljstva se je končno prevesil iz turističnih ogledov v samo jedro tega meseca, ki ga z Majo preživljava v Medellinu, v največji kolumbijski salezijanski ustanovi Ciudad Don Bosco. Don Boskovo mesto. Na fotografiji se ne vidi, a tole je vse v eni sami strmini! O življenju in utripu mesta in Kolumbijcev bom kdaj drugič, tokrat pa nekaj vtisov o »sprejemu« v družino Ciudad Don Bosco. Ja, prav ste prebrali, tudi uradno sem za mesec dni postal del pedagoškega kolektiva v tej tako razvejeni ustanovi, da niti nisem prepričan, če bom lahko vse opisal. Ciudad Don Bosco so salezijanci ustanovili pred 51 leti in leži na enem izmed strmih pobočij, ki se dvigajo iz centra Medellina in leži na višini kakih 1.800 metrov. Kar težko si je predstavljati, da se do centra pride po strmih in zavitih klancih med dokaj urejenimi naselji, ki so zrasla iz barakarskih koč. Naklon presega 25 stopinj, najhujši klanci pa dosežejo tud...