Moje življenje

Gorica je dala ime Podgorici. Hrib ob mestnem jedru so mala pljuča glavnega mesta Črne Gore. Drugi sprehod sem opravil nanjo. Sončen dan med zelenimi borovci je privabil množico ljudstva, ki se je proti pričakovanjem sprehajalo, tekalo, menilo skoraj na vsakem koraku ... K tem moramo prišteti še štirinožne prijatelje, ki jih je bilo skoraj toliko kot ljudi. Med njimi pa očitno tudi kakšen samostojen osebek pasje vrste ... Tako mi je družbo delal prav lep haski, ki me je spremljal skoraj celo pot v radiju 20 metrov. Mlad, zvedav, niti ne zanemarjen je ovohal vse mogoče, še najbolj mimoidoče. Vse lepo in prav, sploh ker sem si že predstavljal, da me bo kot don Boska rešil pred kakšnim lopovom. A se je stvar zasukala, ko so naproti prihajali sprehajalci s svojimi cucki ... in nemalokrat je prišlo do lajanja in cvileža, s tem pa godrnjanja dvonožnih osebkov. Bolj kot sem gledal stran, pospeševal korak, vrtel mobitel, bolj je bilo videti, kot da je haski moj in naj ga že umirim, pokli...

Na prvem sprehodu po Podgorici sem se v mrzlo sončnem popoldnemu, z vsemi naročili pri takšnih in drugačnih zdravnikih, odpravil vse do novega pravoslavnega hrama, ki me prevzame ob vsakem obisku ... Tokrat sem doživel nekaj posebnega: glasno petje se je slišalo že v preddverje, nato pa je sledil prizor pojočega duhovnika, odpevajočega kantorja in štirih možakarjev v mlajših letih. Zamaknil sem se za steber in hlinil občudovanje čudovitih živopisanih fresk, v resnici pa motril dogajanje na sredi cerkve pod ogromnim lestencem. Po kakšne pol ure opazovanja dogajanja sem spoznal, da gre za krst in birmo. Simbolika je popolnoma drugačna, bogatejša in če ji ne veš pomena, zelo odtujena našemu razmišljanju, pa zato prav nič manj, mogoče celo bolj svetopisemska ... V glavnem, krščenca, ki je bil pravi obritoglavec v puhastem jopiču in kavbojkah, je spremljal le malo starejši boter, tipični pametnotelefonski snemalec in še en mlajši spremeljevalec, ki je dogajanje budno spremljal ... ...

Prišel je čas, da sem se ponovno odpravil v Črno Goro. Po najdaljši poti ob morju, ki pa je bila lepa in prijetna, najprej zaradi pozabljenih lepot južne Dalmacije ter zaradi dobrega šoferja in spremljevalke :) P.S. Sedaj vem, kje se dobijo sveži, iz morja potegnjeni dagnji (dobri, če ni nič ali malo česna) ter kamenice (menda se jedo srove, kar sem se prepričal na lastne oči in me nikakor niso prepričale :)