Moj Sivec

Gorica je dala ime Podgorici. Hrib ob mestnem jedru so mala pljuča glavnega mesta Črne Gore. Drugi sprehod sem opravil nanjo. Sončen dan med zelenimi borovci je privabil množico ljudstva, ki se je proti pričakovanjem sprehajalo, tekalo, menilo skoraj na vsakem koraku ...

K tem moramo prišteti še štirinožne prijatelje, ki jih je bilo skoraj toliko kot ljudi. Med njimi pa očitno tudi kakšen samostojen osebek pasje vrste ... Tako mi je družbo delal prav lep haski, ki me je spremljal skoraj celo pot v radiju 20 metrov. Mlad, zvedav, niti ne zanemarjen je ovohal vse mogoče, še najbolj mimoidoče. Vse lepo in prav, sploh ker sem si že predstavljal, da me bo kot don Boska rešil pred kakšnim lopovom.

A se je stvar zasukala, ko so naproti prihajali sprehajalci s svojimi cucki ... in nemalokrat je prišlo do lajanja in cvileža, s tem pa godrnjanja dvonožnih osebkov. Bolj kot sem gledal stran, pospeševal korak, vrtel mobitel, bolj je bilo videti, kot da je haski moj in naj ga že umirim, pokličem, skratka naj pazim nanj :)

Kljub temu se je vse srečno končalo in brez velikega poslavljana sva odšla vsak svojo pot. Kdo ve, mogoče pa bi se brez njega zgodilo kaj drugače ...