Moje življenje

Iz don Boskovega cvetnika Leta 1850 je oče savojske družine v Torinu, ki je prestopil k protestantom zaradi denarja, saj smo mu za odpadništvo plačali, silil k prestopu tudi ženo in sina. Toda žena je ostala zvesta in v tem vzgajala tudi otroka. Neko noč je ta otrok sanjal, da so ga vlekli v protestantsko cerkev. Ko se je upiral vlečenju, se je pojavil duhovnik, ga rešil in odpeljal s seboj. Zjutraj je sanje pripovedoval mami, ki si je na vse načine prizadevala, da bi ga nastanila v kakšnem zavodu. Nekdo ji je svetoval, naj poskusi v don Boskovem Oratoriju v Valdoccu. Nekega nedeljskega jutra se je odpravila tja. Ko je izvedela, da se začenja sveta maša, je vstopila v cerkev. Kmalu zatem je pristopil don Bosko in začel s svetim bogoslužjem. Ko ga je otrok zagledal, je začel kričati: »On je, to je on!« Ker se mali ni in ni nehal dreti in ga je mati jokajoč zaman mirila, ju je nekdo pospremil v zakristijo. Ko je don Bosko po končani maši prišel v zakristijo in odložil sveta oblači

Iz don Boskovega cvetnika Junija ali julija leta 1887 je pes ugriznil nekega fanta v Callianu Monferrato. Starši, ki so se bali, da je pes stekel, so otroka peljali k njegovemu stricu v Torino, da bi se zdravil proti steklini. Ko je zdravnik pregledal otroka, je najprej naročil, da je potrebno preveriti, če je pes res imel steklino; toda psa ni bilo mogoče izslediti. Otroka so odpeljali k don Bosku. Ko je izvedel, kaj se je zgodilo, je svetnik dejal: »Začnite z devetdnevnico; otrok naj opravi spoved in prejme sveto obhajilo v cerkvi Marije Pomočnice. Zdravniki naj počakajo z zdravljenjem; pes se bo vrnil.« In res, v trenutku, ko je izgovarjal te besede, se je pes vrnil in odkrili so, da nima stekline. Presenečeni zdravnik v Callianu je močno razširil novico, da se je o njej govorilo še nekaj let. (prim. Memorie Biografiche, XVII, 363)