Moje življenje

Pohajkoval sem od vasi do vasi, iz sejma na sejem. Takšno je življenje plezalnega droga. Vedno me je motilo, da so me namazali s svinsko mastjo, a … če dobo pomislim … to je bila cena, da nisem postal plen kakšne kmetove sekire, ki bi me razsekala kurjavo v domačem ognjišču. Moj lastnik, mož s košatimi obrvmi, me je tedaj pripravil za sejem v Montafiji, vasici, kjer poti niso bile niti utrjene in kjer se je povsod raztezal vonj po domačih živalih.  Ob svitu me je gospodar postavil na trg sredi vasi. Dobro me je zabil v zemljo in da bi trdo ostal pokonci, me je ob vznožju zadelal še s pokončnimi kamni … na vrhu pa sem nosil nagrade: mošnjiček z 20 lirami, salamo, robček, šilce žganja …  Po slovesni maši se je trg počasi napolnil. Gospodar se je na ves glas drl: »Petdeset centov ... dajmo ... ljudje … poskusite ...« Okoli se je nabralo mnogo mladih kmetičev, željnih poskusiti se v plezanju in tako pokazati svoje telesne sposobnosti. Pozorno so premotrili nagrade in čep...

Po nedeljskem poležavanju in soočenju s pravim afriškim mačkom (ki je precej podoben slovenskemu), sem se odločila, da par besed zapišem še sama. Nočno življenje je tukaj kar precej pestro, ljudje so zelo odprti in komunikativni, predvsem fantje. Preden te sploh vprašajo po imenu, te že zasujejo z vsemi mogočimi komplimenti, naenkrat postaneš edina oseba v njihovem življenju, bodoča mati njihovih otrok, oseba, ki jo neskončno ljubi ... Kar nekaj Mozambičanov se za silo zna pogovarjati v angleščini, tako da jih celo razumem. Po kakšnem požirku sem že pravi ekspert komuniciranja v portugalščini, tako da kakšna beseda prileti še v tem jeziku, čeprav me verjetno redko kdo razume. Nočno življenje v Namaachi smo okusili tri ali štirikrat. Prva postojanka je bila bližnja baraka (neke vrste trgovina z lokalom), kjer smo se zbirali mladi in stari, beli in črni, skratka vse živo ... Imeli smo srečo, da ima Karmen veliko prijateljev domačinov, tako da smo se kaj hitro med seboj tudi spoprijate...