Don Boskove stvari: Plezalni drog

Pohajkoval sem od vasi do vasi, iz sejma na sejem. Takšno je življenje plezalnega droga. Vedno me je motilo, da so me namazali s svinsko mastjo, a … če dobo pomislim … to je bila cena, da nisem postal plen kakšne kmetove sekire, ki bi me razsekala kurjavo v domačem ognjišču.

Moj lastnik, mož s košatimi obrvmi, me je tedaj pripravil za sejem v Montafiji, vasici, kjer poti niso bile niti utrjene in kjer se je povsod raztezal vonj po domačih živalih. Ob svitu me je gospodar postavil na trg sredi vasi. Dobro me je zabil v zemljo in da bi trdo ostal pokonci, me je ob vznožju zadelal še s pokončnimi kamni … na vrhu pa sem nosil nagrade: mošnjiček z 20 lirami, salamo, robček, šilce žganja … 

Po slovesni maši se je trg počasi napolnil. Gospodar se je na ves glas drl: »Petdeset centov ... dajmo ... ljudje … poskusite ...« Okoli se je nabralo mnogo mladih kmetičev, željnih poskusiti se v plezanju in tako pokazati svoje telesne sposobnosti. Pozorno so premotrili nagrade in čeprav neradi, so vplačali petdeset centov. Z veliko močjo so se zagnali na moje telo, a kaj hitro so jim moči pojenjale in eden za drugim so zdrseli na tla, v posmeh in zabavo gledalcev.

V nekem trenutku pa se je moj pogled ujel s pogledom fanta, ki glede na obleko ni bil mlad kmet … Mogoče je bil kakšen študent … njegove pametne oči so pozorno opazovale brazgotine na mojem telesu in znamenja vej, ki so mi jih odsekali.

Iz zgodovine

Janez Bosko, mlad študent iz Chierija, si je moral poiskati sredstva za študij. Zato se je prilagodil vsakemu opravilu ... sodeloval je tudi na sejmu pri nagradi plezalnega droga (Memorie Biografiche, 1).

Prišel je na vrsto ... za nekaj sekund je zaprl oči, se osredotočil ... položil roke name in se počasi začel vzpenjati. Na trenutke se je odpočil na ostankih odsekanih dreves … niti za trenutek ga ni prevela skrb. Ko se je tako počasi vzpenjal, ga je vedno tišje in pozorneje motrilo ljudstvo od spodaj.

Tik pod nagradami se je za trenutek ustavil … skoraj so mu pojenjale telesne moči … bila je popolna tišina … kako se že reče? Ah da ... lahko bi slišal leteti muho ...res ... globoko je vdihnil, stegnil roko in ... hop! Zgrabil je mošnjiček z 20 lirami in salamo  ... spustil se je ob vzkliki navdušene množice in se hitro odpravil … nikoli več ga nisem srečal.

A vsakokrat, ko me obide strah, da se je treba spet podati na drug sejem, pomislim na tega fanta, tistega mladega študenta. Prepričan sem, da je tisti denar porabil za nabavo šolskih knjig in postal pameten in dober mož.