Moje življenje

Po navadi se približno ob enakem času vsako leto podam v Rim, malo po "službeni" dolžnosti, malo pa iz firbca. Letos pa sploh ... Ker je Rim tako blizu, sva se s sobratom lahko ustavila še v "mestu na skali", Orvietu. Lep sončen dan je vabil na sprehod po ozkih srednjeveških ulicah do velikanske in čudovite katedrale, ki nenormalno izstopa iz okolice. Ker je bil to čas kosila, sva našla neko picerijo, ki je bila videti dobra, če odštejemo strežno osebje. Ker ni več sezone, tudi osebje ne da preveč nase in na svoj izgled ... pa še neprenehoma se je sukalo okoli LCD monitorja na steni ... Pojedla sva željeno, oskubili pa so naju tudi pošteno. Sledil je postanek na sestrskem Auxiliumu, kjer ni manjkalo novic, pozdravov in hitrega kramljanja. Končno sva se za dve noči ustalila na UPS-u, kamor sva sicer peljala večino tovora, ki je napolnil avtomobilski prtljažnik. Seveda so študirajoči in študijdajajoči sobratje željno pričakovali vsakovrstnih pošiljk. Čeprav sem v pr...

V petek pred prvim martinovanjem so se pri mizi v salezijanski skupnosti modri in pametni sobratje prerekali, kdaj in kako naj se praznuje sveti Martin glede na to, da je naneslo praznik prav na sredi tedna, to je na sredo ... Čeprav so modrovali, se niso mogli zediniti, kdaj naj bi to bilo. Pravzaprav je burno razpravo kaj hitro zaključil starješi in moder sobrat, doma z Dolenjskega: "Martinovo bomo praznovali od sobote do sobote. No, do nedelje!" In si nalil čistega cvička. Ker je to tudi vinski praznik, ni manjkalo vabil in zahtev, da se praznovanja udeležim tudi sam. Seveda na Dolenjskem. In seveda v vikendu pred praznikom in za zaključek še v vikendu po prazniku ... Verjetno si kdo misli, da res nimam drugega dela, kot pisati o pijančevanju in veseljačenju. Ja, priznam, tudi tega je bilo nekaj, prvega manj, drugega več. A ni manjkalo prijateljev, s katerimi se ne srečujemo več pogosto, a vezi iz "mladosti" so ostale, ni manjkalo namiga starega očeta stari mat...