Utrinki iz večnega mesta

Po navadi se približno ob enakem času vsako leto podam v Rim, malo po "službeni" dolžnosti, malo pa iz firbca. Letos pa sploh ... Ker je Rim tako blizu, sva se s sobratom lahko ustavila še v "mestu na skali", Orvietu. Lep sončen dan je vabil na sprehod po ozkih srednjeveških ulicah do velikanske in čudovite katedrale, ki nenormalno izstopa iz okolice.
Ker je bil to čas kosila, sva našla neko picerijo, ki je bila videti dobra, če odštejemo strežno osebje. Ker ni več sezone, tudi osebje ne da preveč nase in na svoj izgled ... pa še neprenehoma se je sukalo okoli LCD monitorja na steni ... Pojedla sva željeno, oskubili pa so naju tudi pošteno.
Sledil je postanek na sestrskem Auxiliumu, kjer ni manjkalo novic, pozdravov in hitrega kramljanja. Končno sva se za dve noči ustalila na UPS-u, kamor sva sicer peljala večino tovora, ki je napolnil avtomobilski prtljažnik. Seveda so študirajoči in študijdajajoči sobratje željno pričakovali vsakovrstnih pošiljk. Čeprav sem v prejšnjem tisočletju opravljal prakso v knjižnici na UPS-u, pa sem tokrat prvič kot ilegalec stopil v novo knjižnico Don Bosco. Kot ilegalec zato, ker smo vanjo prišli mimo varnostnih naprav, saj je bilo tako  mnogo lažje kot pa da bi uredili vse uradne postopke in birokratske zahtevke. Kaj naj rečem? Moderna, sodobna, zanimiva ... Da pa to ni bilo vse, sem prišel tudi v fotokopirnico in mini tiskarno, ki jo upravlja moj stanovski kolega sobrat pomočnik. Ko je zvedel, kdo sem, se je veselo zasmejal in mi zabičal: "Veš, v teh dvajsetih letih, kar sem tukaj, je bilo najtežje ohranit vero! Tak kraj, kot je salezijanska univerza, je za šibkega v veri, nevaren ..." Sicer pa ni imel veliko časa, saj je kar nekaj prelesnih študentk čakalo na svoje fotokopije, s katerimi se mora ukvarjati ta sobrat, ker, kot pravi on, duhovniki tako ali tako nimajo časa za njihove tegobe in probleme ...

V naši generalni hiši na Pisani sem imel tudi opravke, nato pa sem šel pogledat še slavna drevesa, ki smo jih sadili pred tremi leti na vrhovnem zboru. Pričakujoč bujno rastla in zelena drevesa sem bil nemalo razočaran: kolikor ni bilo suhih, pa so bila polomljena in vsa precej bolj tanka in majna kot takrat, ko smo jih sadili. Je to odraz življenja in dela salezijancev po vrhovnem zboru? Da ne govorim o salezijanskih uradih tam v našem centru ...
Da pa ni bilo vse tako slabo, smo se za zaključek morali srečati še v Frascatiju. Čakajoč na zadnjega sobrata smo se pozno popoldne podali v edino odprto kantino in naročili kozarček rdečega. Tisto, kar smo dobili, je imelo vonj po rdeči pesi, okus pa po, hm, vinu in rdeči pesi ... nisem še slišal za recepturo, da se da vino barvati z naravnimi barvili - sokom rdeče pese!
A kljub vsemu sem, poživljen po duhu in telesu, uspel urediti vse in vsaj malo užiti skupno življenje naših rimskih sobratov in sester. Za zaključek pa vseeno spet ena kost, ki se je pokazala tam doli: na obisku pri sestrah smo videli same ženske (mislim zaposlene), na obisku pri salezijancih pa smo spet videli same ženske (mislim zaposlene) ...
P.S. Zvedel sem tudi, zakaj so se vsi sukali okoli televizorjev te dneve: v Italiji so prešli iz analogne v digitalno dobo ... seveda po italijansko ... ko pol ne dela, pol pa ni pripravljenega na tak kvalitetni preskok ...