Dvojno, ne, trojno martinovanje
V petek pred prvim martinovanjem so se pri mizi v salezijanski skupnosti modri in pametni sobratje prerekali, kdaj in kako naj se praznuje sveti Martin glede na to, da je naneslo praznik prav na sredi tedna, to je na sredo ...Čeprav so modrovali, se niso mogli zediniti, kdaj naj bi to bilo. Pravzaprav je burno razpravo kaj hitro zaključil starješi in moder sobrat, doma z Dolenjskega: "Martinovo bomo praznovali od sobote do sobote. No, do nedelje!" In si nalil čistega cvička.
Ker je to tudi vinski praznik, ni manjkalo vabil in zahtev, da se praznovanja udeležim tudi sam. Seveda na Dolenjskem. In seveda v vikendu pred praznikom in za zaključek še v vikendu po prazniku ... Verjetno si kdo misli, da res nimam drugega dela, kot pisati o pijančevanju in veseljačenju. Ja, priznam, tudi tega je bilo nekaj, prvega manj, drugega več. A ni manjkalo prijateljev, s katerimi se ne srečujemo več pogosto, a vezi iz "mladosti" so ostale, ni manjkalo namiga starega očeta stari materi: "A boš zamolila?", niti ni manjkalo osnovnega: mlincev, rdečega zelja in goske. In ni manjkalo cvička.
Da pa zaključim tam, kjer sem začel, v naši skupnosti, smo tudi na sam praznik okusili duhovne in namizne darove, ki zaznamujejo svetega Martina bolj ali manj pristno ... seveda pa ne morem mimo Hvalnice cvičku, ki jo neimenovani pametni dolenjski sobrat pridno kopira in nosi v zidanice ...
Moj cviček dolenjski,
ti biser slovenski,
in sveta je zemlja,
ki trto rodi.
Ti moj si najslajši,
imam te najrajši,
za žejo odležeš,
in dušo privežeš.
Ko prideš v žile,
povečaš mi sile,
če prideš v glavo,
pa zinem ta pravo.
Ob snubljenju dražiš,v nesreči tolažiš.
O cviček moj ljubi,
ko smrt me zasnubi,
od tebe težko bo vzeti slovo.
In ko mi bo v grobu
trohnelo telo,
naj moji potomci
ti slavo pojo.
Komentarji
Objavite komentar