Objave

Prikaz objav, dodanih na februar 5, 2017

Nekaj o meditaciji ...

Slika
Včeraj v cerkvici neke majhne slovenske vasice. Četrtkov večer je namenjen češčenju Najsvetejšega. Po ustaljeni navadi je zadanja ženska klop vedno zasedena. Dve ali tri gospe so usidrane tam, odkar so v cerkvi klopi (no, mogoče malo pretiravam).
Po ustaljeni navadi župnik izpostavi Najsvetejše, večinoma ob nategovanju slavne pesmi za izpostavitev Najsvetejšega, ki jo poje sam s pomočjo še enega ali dveh glasov iz cerkve. Nato zmoli uvodno molitev, pred molitvijo rožnega venca pa pusti nekaj trenutkov tišine za osebno molitev.
V tej tišini prihiti še ena gospa in se spravi v predzanjo klop. Ko se pozorno razgleda po cerkvi in premeri vso navzočo peščico, razpršeno po klopeh, ji postane dolgčas, zato se obrne h gospem v zadnji klopi, jih polglasno pozdravi in vpraša: "A se je že začelo?"
Ena od gospa se niti ne trudi odgovoriti s tišjim glasom: "Ne, kaj ne vidiš, da gospod še počivajo?"
In potem sem skušal meditirati ob počivajočem Gospodu ...

Don Boskove stvari: Podstopniščna sobica

Slika
Ko so odprli lokal Caffè Pianta v mesteu Chieri, se je moje srce napolnilo z upanjem. A sčasoma sem spoznala svojo usodo: nisem nič drugega kot stisnjen prostor pod stopnicami.

Slonela sem ob steni med dvema sobama. Nekega dne me je prišel obiskat lastnik zgradbe. Ni bil sam, z njim je bil neki mladenič, Janez Bosko po imenu, študent, ki bi rad delal kot natakar. Nekaj časa sta si me ogledovala, nato sta me premerila, nazadnje sta si podala roki: očitno sta se dogovorila. Čudež se je vendarle zgodil. Vsaj za nekoga bom postala koristna. Že sem si predstavljala garanje mladeniča, ki bo zadolžen, da me do zadnjega centimetra napolni z vrečami kave, moke in sladkorja.

Legla je noč in končno se je umiril hrup biljardnih krogel. Tedaj se je pred mano pojavil Janez. Njegov nasmeh ni ostal neopažen: nekaj med upanjem in razočaranjem. S seboj je prinesel nekaj stvari in rogoznico, ki jo je razgrnil po tleh. Odložil je svečo na medeninastem svečniku in iz vreče s perilom razložil nekaj knj…

Don Boskove stvari: Okno don Boskove sobice

Slika
Sem okno na edinstvenem kraju, ki ga vsako leto obišče na tisoče oseb. Sem eno izmed oken v don Boskovih sobicah v Valdoccu.

Prav tu za mano so se takrat zbrali prvi mladi, polni sanj, in si takoj nadeli ime »salezijanci«. Tu sem slišal Dominika Savia, ki je don Bosku dejal, da bi rad postal svet. Opazoval sem klerika Mihaela Ruo, ki je klečal pred don Boskom in mu obljubil, da bo živel kot salezijanec.

Včasih se je don Bosko ob večerih ustavil na balkonu pred mano in občudoval zvezdnato nebo ter se kljub utrujenosti s kleriki pomenkoval o veličini stvarjenja in vsemogočnosti Božje modrosti.

Tam doli, kjer sedaj stoji glavni oltar v cerkvi Marije Pomočnice, je rasla slavna murva, kamor je don Bosko večkrat pohitel hladit buške fantom, ki so plezali previsoko in zato zgrmeli na tla. Med njimi je bil Reviglio, ki je obležal na pol mrtev na tleh. Kasneje je prvi med njegovimi učenci prvi prejel duhovniško posvečenje.

Ob večerih je bilo najlepše. Dijaki so se usuli iz učilnic, kjer s…