Nekaj o meditaciji ...

Včeraj v cerkvici neke majhne slovenske vasice. Četrtkov večer je namenjen češčenju Najsvetejšega. Po ustaljeni navadi je zadanja ženska klop vedno zasedena. Dve ali tri gospe so usidrane tam, odkar so v cerkvi klopi (no, mogoče malo pretiravam).
Po ustaljeni navadi župnik izpostavi Najsvetejše, večinoma ob nategovanju slavne pesmi za izpostavitev Najsvetejšega, ki jo poje sam s pomočjo še enega ali dveh glasov iz cerkve. Nato zmoli uvodno molitev, pred molitvijo rožnega venca pa pusti nekaj trenutkov tišine za osebno molitev.
V tej tišini prihiti še ena gospa in se spravi v predzanjo klop. Ko se pozorno razgleda po cerkvi in premeri vso navzočo peščico, razpršeno po klopeh, ji postane dolgčas, zato se obrne h gospem v zadnji klopi, jih polglasno pozdravi in vpraša: "A se je že začelo?"
Ena od gospa se niti ne trudi odgovoriti s tišjim glasom: "Ne, kaj ne vidiš, da gospod še počivajo?"
In potem sem skušal meditirati ob počivajočem Gospodu ...

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dobra laž

Ulcinjske soline in plamenci