Objave

Prikaz objav, dodanih na 2015

Blagoslov

Slika
Bogu hvala, da bosta Lili in Živa še naprej odraščali kot ženski in hvala Bogu, da bodo Martin Tobija, Tristian Mihael in Val (p)ostali moški ... tako kot mnogi drugi otroci, kar jih Slovenija (še) premore ... Življenje samo prinaša izzive in preizkušnje, res ne razumem, zakaj si jih moramo zadajati sami ... Za vse pa velja: imejmo se radi, pa bomo normalno živeli eni in drugi. Blagoslovljen Božič! P. S. Sem se že kar malo bal, da bo postavljanje jaslic postala homofobna in diskriminatorna dejavnost ...

V večnem mestu

Slika
Hvala za povabilo in hvala sopotnikom. Na vprašanje, če ni dolgočasno obiskovati vedno iste kraje in znamenitosti, bi sedaj odgovoril drugače: znamnitosti in kraji so res isti, toda sopotniki naredijo te znamenitosti drugačne ... Stolnica v Sieni Mestna hiša v Sieni Sv. Pavel zunaj obzidja Sv. Janeza v Lateranu Panteon San Marino

Smo mi cerkvena elita?

Slika
Kar sram me je priznati, da sem bil nazadnje v gledališču pred mnogimi leti, ko je nas "angolce" povabila Ana Dolinar na predstavo Goslač na strehi , v kateri je tudi igrala. Nato pa dolgo nič ... mogoče kaka misel, manj želja, kaj šele da bi izkoristil kakšno priliko. Za Iztoka Mlakarja sem menda prvič zavedel še v prejšnjem tisočletju na popotovanju na Sicilijo, ko smo nazaj grede že na pamet znali njegovega Frančeškina pa Špacapana ali Puntarsko. No, nikoli nisem bil njegov "fan", vedno pa sem rad prisluhnil njegovim verzom ... dokler ga nisem slišal na cerkvenem radiu. Mlakar na Ognjišču? Narobe svet. Pašjon da je napisal in voditelj ga celo hvali? Na Ognjišču? Kar odneslo me je v spletno brskanje, nato pa po vstopnice v Maribor. Glede na radijske napovedi sem pričakoval Mlakarjevo "umirjeno" interpretacijo za nas tako svetega besedila, ki govori o Jezusovem življenju, trpljenju ... in vstajenju! A predstava ni bila prav nič umirjena, prizanesljiv
Slika

DB stvari: čarobni plašč

Slika
Sem le klasičen plašč, malo poseben a prav nič ukrojen po modi, iz sredine 19. Stoletja. Moj lastnik je bil neki don C., dobrodušen s kakšno nenavadno lastnostjo, saj so se mladi duhovniki v cerkvenem konviktu za njegovim hrbtom radi ponorčevali iz njega. No, tarča posmeha sem bil jaz, zaradi svojega videza. Zato se je lastnik odločil, da me ne bo več nosil. Pospravil me je v skrinjo in jo v največji tajnosti poslal iz Turina domov. Za pravega kralja veselja v cerkvenem konviktu je veljal neki Janez Bosko, ki je bil v prostem času vedno v središču smeha. Na popolnoma nepredvidljiv način sta predstojnika konvikta, teolog Borel in don Cafasso, prosila don Boska, naj pokaže kakšno čarovnijo ali rokohitrsko spretnost. Don Bosko je dejal: »Povejte mi, kaj imate najrajši in pojavilo se bo na tej mizici.« Eden izmed profesorjev je vzkliknil: »Naj se pojavi plašč don C-ja!« Predlog, podprt s ploskanjem, je zasenčil vse druge. Don Bosko se je opravičeval, da to ni mogoče, don C. pa je zadovol

DB stvari: zibelka

Slika
Nikoli si nisem predstavljala, da bom prevzela tako veliko odgovornost v svojem kratkem življenju zibelke. Spominjam se dneva, ko je zasvetila svetla luč. Frančišek je kupil nekaj akacijevih desk za izdelavo zibelke. Tako sem počasi nastajala. Močne Frančiškove roke so počasi oblikovale in zlagale deske, v meni pa je rasla želja, da bi mu vrnila stisk roke in objem. Mama Marjeta ga je občudovala. Ob večerih je vezla in šivala copatke in obleke za dojenčka ter krpala in robila brisače. Frančiška in Marjeto je prevevala velika ljubezen. Končno je Frančišek na moje dno pritrdil dva usločena kosa lesa, da sem se končno enakomerno zazibala. Dobila sem občutek, da sem končno živa. Rodil se je avgusta. Zaselek Becchi je praznoval praznik Marijinega vnebovzetja. Višek veselja sem doživela v trenutku, ko so vame položili novorojenčka z imenom Janezek Bosko. Kako bi mogla pozabiti sladkost, s katero je naju oba zibal Frančišek? Njegove roke so izražale odločne kretnje, s katerimi je odstran

DB stvari: Brinova oslica

Slika
Kot oslica priznam, da res nisem na dobrem glasu, a vendar se imam za mnogo bolj pametno od bratranca konja, ki se ponaša z mišicami, ne pa tudi s pametjo, a se vedno ponaša z ne vem kako slavo in častjo. Zahvaljujoč nekemu plašnemu konju sem ponovno srečala zelo dobrega človeka, o katerem želim spregovoriti. Tistega leta 1841 so posvetili mladega duhovnika Janeza Boska, ki je bil v okolici zelo iskan in so ga povsod vabili, da bi pridigal. Neke nedelje se je zaradi oddaljenosti kraja tjakaj odpravil s konjem. A ježa ni trajala dolgo. Tisti tepec od konja se je prestrašil jate vrabcev, se postavil na zadnje noge, vrgel don Boska na kup kamenja in zbezljal. Vse to sem videla z vrha našega hriba in začela na vso moč rigati. Seveda je moj gospodar takoj pritekel in skupaj sva nezavestnega don Boska spravila do hiše. Gospodar ga je položil na posteljo in ga spravil k zavesti. Komaj je don Bosko odprl oči, je dejal: »Bog vam povrni vso dobroto, dragi prijatelj. Kje pa sploh sem?« »Ste na

Za poletno ohladitev: V tebi, Gospod

Slika

Največje salezijansko gradbišče v Sloveniji

Slika
Don Boskova cerkev v Mariboru dobiva streho.  Vse ostalo naj bo brez besed ...

Živin sveti krst

Slika