DB stvari: Brinova oslica
Tistega leta 1841 so posvetili mladega duhovnika Janeza Boska, ki je bil v okolici zelo iskan in so ga povsod vabili, da bi pridigal.
Neke nedelje se je zaradi oddaljenosti kraja tjakaj odpravil s konjem. A ježa ni trajala dolgo. Tisti tepec od konja se je prestrašil jate vrabcev, se postavil na zadnje noge, vrgel don Boska na kup kamenja in zbezljal. Vse to sem videla z vrha našega hriba in začela na vso moč rigati. Seveda je moj gospodar takoj pritekel in skupaj sva nezavestnega don Boska spravila do hiše. Gospodar ga je položil na posteljo in ga spravil k zavesti.
Komaj je don Bosko odprl oči, je dejal: »Bog vam povrni vso dobroto, dragi prijatelj. Kje pa sploh sem?«
»Ste na hribu Bersano, v hiši Janeza Calossa, po domače Brina, ki vam je na uslugo. Tudi jaz sem veliko hodil po svetu in potreboval pomoč drugih. Pred nekaj leti sem šel s svojo oslico v Asti, da nakupim vse potrebno za zimo. Ko sva na poti domov prišla v dolino pri Morialdu, se je moja oslica zrušila pod tovorom in obležala v blatu. Vsi poskusi, da bi jo spravil na noge, so bili zaman. Bilo je polnoči, črno kot v rogu in deževalo je. Ker si nisem znal drugače pomagati, sem začel klicati na pomoč. Nekaj trenutkov pozneje mi je odgovoril nekdo iz bližnje hiše. Prišel je neki klerik, eden njegovih bratov in še dva moška s prižganimi plamenicami. Pomagali so mi raztovoriti živinče, potegnili oslico iz blata ter mene in vse moje stvari odnesli v njihov dom. Bil sem zbit do smrti in vse stvari so bile polne blata. Očistili so me, mi vrnili moči s krepko večerjo in mi ponudili mehko posteljo. Ko sem zjutraj ob slovesu hotel povrniti trud in škodo, ki so ju imeli z menoj, se je klerik zoperstavil in dejal: 'Zgodi se lahko, da bomo jutri mi potrebovali vas.' Oh, kaki dobri ljudje!«
»Kako so se pisali?« je vprašal vidno pretresen mladi duhovnik.
»Družina Bosko, po domače Boschetti. Zakaj vas je tako zelo ganilo? Mogoče poznate to družino? Je tisti klerik še živ in kako je z njim?«
»Tisti klerik, moj dragi prijatelj, je duhovnik, ki ste mu vi tisočkrat povrnili, kar je on storil za vas. To je prav tisti človek, ki ste ga vi prinesli v svoj dom in položili v to posteljo. Božja previdnost vam je s tem hotela pokazati, da tisti, ki dela dobro, lahko pričakuje, da bodo tudi njemu storili dobro.« Res sem samo oslica, a sem ga takoj prepoznala.
Komentarji
Objavite komentar