Moje življenje

Prvi put sam je vidio u Bosni, stajalo je tako mirno spokojno na nekoj plitkoj rijeci. Drugi put je to bio simbol kafića u sklopu centra u Veržej gdje sam se posledni put ognezdio prije nego što sam krenuo za drugi kontinent. Zvao se »PRI ŠTRKU«. Na početak nisam obratio pažnju ali posle mi je bilo jasno. Prije nego što sam krenuo za Afriku dobio sam nabolji mogući savjet: »Ne ideš tamo da bi se prosvetlio, pronašao rešenje za neke svoje probleme, promjenio Afriku nego ideš da pomogneš kako god bude potrebno. Tako da ako imaš što da riješiš riješi prije nego što kreneš.«  A i ovaj je bio na mjestu: »Nemojte ići s ciljem da uradite velike stvari, nego da uradite male stvari ali sa srcem.« Krenuo sam s nikakvim očekivanjem, najbolje je tako. Jer na kraju ne možeš se razočarat. Za sada imam mnogo toga da kažem a nije ni prošlo ni pola od cjelokupnog vremena. Boravak bez tehnologije mi nije tako teško pao. Čak sam se navikao, kad sam slobodan slušam muziku a to je uglavnom pred sp...

Če bi lahko govorila, bi globoko zajela sapo in pripovedovala ure in ure, čeprav sem tu šele dober teden ... Tako pa sem – kot se mi to običajno zgodi, ko drastično spremenim okolje – ostala brez glasu. Sedim pred računalnikom in si nad tipkovnico lomim prste upajoč, da bom lahko iz vseh vtisov in dogodkov oblikovala neko smiselno podobo. Najprej komentar na našo pot do sem: s kombijem je šlo odlično do Verone, tam zastoj, ker je nekomu uspelo prevrniti glaževino. Zamudili smo se toliko, da na letališču ni bilo nobene gneče več. Komaj smo se vsi zvrstili na stranišče, že smo morali na letalo. Z Matejo sva sedeli skupaj. Sedež na moji drugi strani prazen, pred nama in za nama tudi. Sva že vse izračunali, kako bova zasedli vsaka svojo vrsto v ležečem položaju, če v Rimu, kjer se je letalo ustavilo za »tehnični« postanek, ne bi prisedlo cca. 100 potnikov. Sedaj za nama sedijo neki Italijani in Španci, pred nama naduvani mladinci neznanega izvora, a prav gotovo z rodovnikom in polno ška...

Res nimam namena nikogar opravljati, najmanj prizadevnih misijonarjev, ki se razdajajo, še manj koga kritizirati, saj nimam te pravice, ker lahko le daleč opazujem naprezanje tukajšnjih sester za dobrobit domačinov. A spoznavam, da je res samo Bog tisti, ki deluje, ker je delo človeka za Božje kraljestvo velikokrat strel v prazno. Priznam najprej zase … Po nekajdnevnem dogovarjanju smo se danes odpravili v Maputo po nakupih. Karmen in Katarina namreč že nekaj časa kujeta načrte in pridno zbirata sredstva, da bi uredili otroško igrišče oz. igrala za tukajšnja dekleta v internatu. Karmen se je to namenila izpeljati v času našega bivanja v Namaachi, da bomo lahko naredili tudi kaj konkretnega. Tako smo se Karmen, Katarina, s. Dolorinda, šofer Nelson in moja malenkost pod vodstvom prej imenovane sestre ravnateljice odpravili po nakup barv in orodja za pleskanje ter vsega ostalega za otroška igrala. Sestra nas je poznavalsko odpeljala do posebne trgovine, založene z barvami, kjer smo s...

Teden bivanja v Namaachi je za nami. Zgodilo se je že toliko stvari, da imam občutek, da smo tu najmanj en mesec. In po enem tednu bi se spodobilo, da končno spregovorim z vsemi dekleti. Če že ne vprašam vsako, kako je bilo v šoli, kako se počuti, kako kaj njene prijateljice in kaj vse počne v prostem času, pa se potrudim, da vsaj vsako ogovorim ter jo pozdravim. Mislim, da tem puncam to veliko pomeni, saj drugače nimajo nikogar, ki bi jih to vprašal, razen njihovih prijateljic. Kako z veseljem pripovedujejo dogodivščine iz šole : ) Nekoga pa pogrešam. Kje si, Soila? Tista mala triletnica, majhne rjave očke, ki se skrivajo za eno izmed starejših punc in tisti prisrčen nasmešek, ko nimaš možnosti, da ti ne bi pogrela srce. Sedaj pa je nikjer ne najdem. Jose, Soilin oče, je Perujčan. Pred nekaj leti je prišel v Mozambik in se tu zaljubil. Tako je dobil hčerkico Soilo in tu ni tako neobičajno, da žene med porodom umrejo. Isto se je zgodilo Soilini mami. Na Josejevo nesrečo ga družina n...

Drugi delovni teden smo začeli vsak po svoje: v vrtcu, pri učnih urah, na igrišču in v bolnišnici. Pa ne se ustrašit, nihče od prostovoljcev ni zbolel, temveč sta Kristina in Jana s pomočjo Karmen zagrizli v svoj (bodoči) poklic zdravnic in dve punci odpeljali na pregled. Na poti nazaj iz bolnice smo pobrali še »sina« od Karmen. Fant brez staršev živi na ulici in pri sošolcih in ker ga že nekaj časa ni bilo v šolo, se je Karmen pozanimala, kje bi lahko bil ter ga našla pri sošolcu. Ko sta se vrnila k džipu, je vzkliknil, da mu je začelo srce hitreje biti, ker se bo prvič peljal s tolikimi belci na kupu! V polnem internatu z nizkimi higienskimi standardi se hitro razširjajo razno razne nalezljive bolezni, infekcije, male živalce in še kaj. Če pa se vse perilo pere na roke v mrzli vodi ali pa v edinem pralnem stroju, ki dela samo do 40 stopinj, potem ni veliko pomoči. Naši zdravnici sta odprli kar malo ambulanto, pred katero so se zdrenjale skoraj vse punce: ene zaradi resnih bole...

Pa se je začelo. S polno paro bomo počasi zakorakali že v drugi teden našega bivanja v Namaachi. Na uvodnem sestanku s sestro Dolorindo je bil vsak prostovoljec razvrščen na svoje »delovno mesto«. Eva in Mateja sva tako dobili »posel« v vrtcu, ki deluje v sklopu skupnosti sester salezijank. Vrtec obiskuje 150 malih nadebudnežev, ki so razporejeni v štiri skupine, katero vodi po ena vzgojiteljica. Torej, 4 vzgojiteljice na 150 otrok! Najin delovni čas se začne ob 8h, ko otroci pridejo v vrtec in se konča ob dvanajstih, ko se skupaj poslovimo. Jutro se prične z zbiranjem v skupnem prostoru s spletom afriških pesmic, bansov in igric, ki se zaključijo z molitvijo. Po glasnem prepevanju se otroci s korakanjem odpravijo v svoje skupine. Eva pomaga v skupini najmlajših (2-3 leta), Mateja pa v najstarejši skupini (5-6 let). Po uri in pol dela v skupini se otroci zberejo na skupni malici, nato se vrnejo v svoje skupine. Ob najinem prvem obisku sva doživeli hladen tuš, saj afriški vrtec nit...