Kako smo nabavljali barve ...

Res nimam namena nikogar opravljati, najmanj prizadevnih misijonarjev, ki se razdajajo, še manj koga kritizirati, saj nimam te pravice, ker lahko le daleč opazujem naprezanje tukajšnjih sester za dobrobit domačinov. A spoznavam, da je res samo Bog tisti, ki deluje, ker je delo človeka za Božje kraljestvo velikokrat strel v prazno. Priznam najprej zase …

Po nekajdnevnem dogovarjanju smo se danes odpravili v Maputo po nakupih. Karmen in Katarina namreč že nekaj časa kujeta načrte in pridno zbirata sredstva, da bi uredili otroško igrišče oz. igrala za tukajšnja dekleta v internatu. Karmen se je to namenila izpeljati v času našega bivanja v Namaachi, da bomo lahko naredili tudi kaj konkretnega. Tako smo se Karmen, Katarina, s. Dolorinda, šofer Nelson in moja malenkost pod vodstvom prej imenovane sestre ravnateljice odpravili po nakup barv in orodja za pleskanje ter vsega ostalega za otroška igrala.

Sestra nas je poznavalsko odpeljala do posebne trgovine, založene z barvami, kjer smo se pozanimali, kako je z zalogami in začeli z nabavo. S Pavlom sva pred tem izmerila vsa igrišča, nato pa je izračunal vse površine črt za odbojkarski, nogometno in košarkaško igrišče. Seveda je nabralo skoraj 1.500 metrov črt, a tako pač je … V trgovini so nam izračunali še količino barv na dolžino črt, dodali smo še barve za kovino, čopiče, ščetke in smirkov papir …

In ko smo dobili predračun, nas je kap! Pravzaprav je kap Karmen, Katarina pa je dodala, da takega zneska ne bomo metali na igrišče, ker so potrebe kje drugje večje. Takoj smo oklestili vse mogoče in nazadnje kupili 10 litrov bele in 3 litre rumene barve ter eno ščetko in en čopič za skoraj 18.000 Mtk.

Vse lepo in prav, če nas s. Dolorinda ne bi popeljala po meni že od lani znani poti ob maputski obali do velikega nakupovalnega središča, kjer smo kanili kupiti kruh in sir za malico. To smo tudi storili, a glej ga zlomka, v tem nakupovalnem središču so imeli tudi barve! Za vse površine! Za zunanjo in notranjo uporabo! V 20 litrskih posodah! Za samo 1.300 Mtk! Karmen je ponovno kap, Katarina pa ni zdržala, da ne bi že pred blagajno sestri Dolorindi povedala svoje ... Sestra se je opravičila in dodala, da ima pač poznane v tisti prejšnji trgovini z barvami, kjer kupujejo ljudje, ki delajo v javnih službah …

Na poti domov smo se ustavili še v sestrski inšpektorialni hiši, kjer smo pustili s. Dolorindo (pa ne zaradi jeze : ). Tu smo se srečali tudi z nekdanjo namaaško ravnateljico s. Orsolino, ki se je ravnokar vrnila z dopusta v rodni Italiji, nato pa smo jo sami mahnili proti domu. Ustavili smo še na dveh koncih: najprej v neki avtomobilski delavnici, kamor nas je prav tako napotila s. Dolorinda in kjer je Karmen, po mesecih prošenj tukajšnji ekonomi s. Rozetti, v treh minutah dobila gume za otroška igrala; nato pa smo šli še po pivo.

Črna mozambiška Laurentina se je po poti domov prav prilegla, čeprav sva jo morala z Nelsonom skrivati na vsakem ovinku, ker je policajev na cesti kar mrgolelo. Tudi tukaj namreč velja strogi zakon o prepovedi pitja alkohola. A eno pivo po takem dnevu … Kmalu smo dobili tudi odgovor na množico policajev: iz Namaache se je menda vračal sam predsednik in to smo tudi krepko občutili. Ko se v Mozambiku pelje predsednik, se mora cesta popolnoma izprazniti! Najprej sta se peljala dva uniformirana policista na motorjih, ki sta mahala na vse strani in tako so vsi avtomobili zapeljali s ceste, vključno z našim. Nato se je zvrstila kolona vseh mogočih avtomobilov v spremstvu policistov in rešilnega avtomobila. Ko smo se spet vrnili na cesto, so pridrveli še gasilci, čez nekaj časa spet policisti in celo oklepnik … Ti zadnji so verjetno zamudili povorko in se je kolona pretrgala : )

V Maputu smo občutili vroče poletje, domov pa smo se vrnili v dežju in megli, ki se je razprostirala po namaaških holmih … Da ne bo pomote: vsa čast s. Dolorindi, da v 82. letu prenavlja namaaško ustanovo, a Bog ne daj, da bi še kdaj šli z njo po nakupih …