Dogodivščine v vrtcu
Vsaka izmed naju je svoje vtise strnila v kratek prispevek.
V skupini, kjer delam, je okrog
40 otrok. Ko sem se prvič sestala z vzgojiteljico Paulo, nisem vedela kaj me
čaka ... Sprva že zato, ker je nisem popolnoma nič razumela (tuji jeziki res
niso moje močno področje : ) in sem bolj kot ne uporabljala pantomimo iz
Activity-ja. Pa je nekako šlo : ) Delo v vrtcu mi je drugače iz dneva v dan
bolj všeč. Po začetnem šoku se počasi nekako privajam na drugačen sistem vzgoje
in izobraževanja v Afriki.
»Bon dia, titia!« (Dobro jutro, vzgojiteljica!).
Tako otroci v en glas pozdravijo vzgojiteljico Paulo, ko pride v razred ... Sledi
čista tišina. Če slučajno kateri izmed otrok začne klepetati, ga Paula s svojim
globokim glasom takoj nadere. Počasi se že privajam na njeno kričanje (kriči
namreč tudi, ko bere pravljico, poje ali otrokom postavlja vprašanja). Afrika
pač : )
Po »aktivnem« učenju pisanja črk
sledi malica v razredu. Otroci se posedejo na betonska tla in iz raztrganih torbic
potegnejo prigrizke, ki jih prinesejo od doma (večinoma je to kakšen kreker ali
smoki, tu pa tam pa ima kateri iz premožnejše družine celo sendvič). Sledi »papinja«
(jed, podobna mlečnemu zdrobu), ki jo deli kuharica za vse otroke v vrtcu, čemur
spet sledi delo po skupinah.
Otroci so željni pozornosti,
hvaležni za vsak objem, topel stisk roke. So pridni, igrivi, ubogljivi in niti
malo razvajeni. V pričakovanju novih izzivov se že veselim naslednjega dne.
Mateja Rus
V nasprotju z
Matejo bom mesec v vrtcu preživela v skupini najmlajših otrok. To so otroci
stari 2-3 leta, v skupini pa jih je okoli 30.
Ko sva prvi
dan z Matejo prišli v vrtec, sem doživela totalen šok. Tja sva prišli ravno v
času malice. Vsak dan imajo enako malico ... nekakšen koruzni gres (tukaj mu
rečejo papinja), ki je bil najprej sladek, potem že kisel ... saj za enkrat
jesti je še kar dober, ampak to jesti vsak dan … Potem me je šokiralo to, iz
kakšnih krožnikov so jedli. In s kakšnimi žlicami! Tiste žlice, ki so bile
kovinske, so bile popolnoma uničene, plastične pa so bile že tako umazane, da
jih ni bilo mogoče več lepo očistiti. Ko so otroci pojedli svoje, so žlice in
krožnike odnesli pomivat. Verjetno mi ni treba posebno poudarjati, da čista
voda nikakor ni bila več čista. In kar je bilo še najhujše, iz tistih, na novo
pomitih krožnikov in žlic, sva tudi midve z Matejo dobili prvi vrtčevski obrok
(pa tudi zadnji : )
Po obroku smo
odšli v skupine. V igralnici, kjer svoje dopoldne preživljajo najmlajši, so
bili že vsi pripravljeni za počitek. Otroci so ležali na iz bambusa narejenih
slamnatih podlagah. Približno 30 otrok se je stiskalo na treh takšnih podlagah.
Vsi so morali ležati na levem boku, niso se smeli premakniti, saj jih je v
nasprotnem primeru vzgojiteljica takoj opozorila. Če kateri od otrok ni ležal
tako, kot je želela vzgojiteljica, ga je dvignila in ga s silo premaknila. Tako
so otroci stisnjeni kot sardelce spali 45 minut.
Do dvanajstih
so se otroci potem igrali. Nekaj deklic se je igralo z igračami (ki so bile že
čisto uničene), ostali pa so potiskali neko zadevo in hodili drug za drugim. Ko
sem vse to videla, sem bila kar malo obupana, saj sem mislila, da bo tako vsak
dan.
Eva Križnik
Komentarji
Objavite komentar