Pesek v oči
Končno je prišel dan, ko sva s z Beauty spet srečala. Tokrat je bila že ogreta, tako da smo lahko popoldan izkoristili za vse oblike jahanja. Toni, Vinko, Maja in jaz smo se s Taro, Janezom, Westo in Beauty podali na Sveti Vrh. Razmeroma kratko pot smo tako močno zavili, da smo za to porabili cel popoldan. Podali smo se celo na tako dolgo pot, da smo odjahali pozimi, vrnili pa smo se spomladi (ker je prestopno letos prestopno leto, se je to zgodilo danes pozno popoldne). Pot je bila prijetno pomladna, veter tudi ni varčeval s svojo močjo in "filmski prizori" so se kar vrstili: plapolanje grive v vetru, četica jahačev na nezaščitenem hribu, jahanje čez reko (v našem primeru je bil sicer potoček, a tudi to je že nekaj!), premagovanje ovir in izogibanje strelom. Slednja prispodoba zahteva pojasnilo, da ne bo kdo mislil, da je jahanje ena sama romantika. Seveda smo si tokrat po "zimskem" dremežu privoščili obilico hitrosti. Že konji sami bi najraje ves čas šli v ...