Moje življenje

Črnogorsko Primorje vedno razkrije kaj novega. Povabili so me na ministrantski izlet in tako smo se odpravili najprej v Šas in Šasko jezero, nato pa še do ustja reke Bojane. Šas (tudi Svač) je majceno naselje v notranjosti Ulcinja, ki pa korenini tja v leto 1067. Bogato in živahno življenje tedanjega časa potrjujejo ostanki arheoloških izkopanin, saj je na tem majhnem področju stalo kar 356 cerkva. Potem pa ti pridejo Turki in vse okupirajo. Kar pa niso uničili ljudje, je dokončala narava. Silovit potres je uničil tako nekdanji Šas kot Ulcinj in ostale kraje v širši okolici. A če se je zemlja odprla in se ugreznila, je nastal nov svet, ki ga dandanes lahko občudujemo v velikem Šaskem jezeru, ki v svojih nederjih skriva staro mesto, njegovo srhljivo brbotanje straši domačine, ki so skovali mnogo legend, sam pa sem bil najbolj vesel, da smo to področje prehodili v zimskem času, saj je menda znano po obilici kač! Pogled z grebena je čudovit, prav tako spust do samega jezera po oz...

Pred dnevi smo se za praznično samostansko mizo menili čisto posvetne stvari. Sestra Anita se je nekako pritoževala, da je ni obiskal ne Božiček ne Dedek Mraz, da bi se lahko pohvalila vsaj s kakim darilom. Seveda je opomba hudomušno letela na Viktorja kot šefa salezijanske ustanove v Podgorici. Pa se Viki koj spomni na Befano, ki jo praznujejo sicer v Italiji in obdaruje (otroke) ob sv. Treh kraljih. Če sestra torej nastavi kakšno nogavico na primerno mesto, se bo pa mogoče kaj »ulovilo« vanjo … Seveda se je s. Anita pozorno pozanimala o tem običaju in tudi o temu primernih nogavicah. Ko ji je Viktor to natančno opisal, je pri mizi veselo poskočila in živahno dejala, da bo potem nastavila kar svoje holahopke, saj so večje in bo lahko veliko več dobila, kot pa iz neke navadne majhne nogavice … Seveda smo padali pod mizo ob tej domislici, ki po pravici povedano ni bila tako slaba. A jo je Viktor takoj poučil, da Befana obdari res vse, a pridnim prinese darila, pore...

Pa srečno!

Nekje v črnogorskih planinah ob albanski meji se je obetalo slavje in seveda sem moral zraven. Kraj Koja ali Koci (najbrž en in isti kraj v dveh jezikih?) leži med samimi planinami in skalami. Pa še težko bi mu rekli kraj, saj je to le redko poseljeno pogorje, kot pri nas recimo Uskovnica ... Pri cerkvi in pokopališču se je zbrala zavidljivo številčna množica, podobno kot ob žegnanjih na kakšni slovenski podružnici. Manjkal ni niti nadškof Zef ter seveda znana albanska gostoljubnost. Malo pred mašo smo začeli s šilcem kratkega, ki pa je bilo kar zajetno - skoraj 1 dcl ... Seveda bo kdo dejal, da opisujem same pijanske, a treba se je prilagodit kraju primerno :) No, vsaj zeblo me ni med sv. mašo v albanščini v nabito polni cerkvi ... Če pa bi spil še kakšen požirek, pa bi tudi že kaj razumel ... Po kasnejšem Noshevem tolmačenju so se zbrali v spomin na 30-letnico smrti domačega duhovnika Marka Bakocaja. V pridigi in ob zaključku sv. maše v dveh dolgih govorih so se ga vsi spo...