Moje življenje

Mi pozdravi nismo narejeni iz snovi, torej nimamo pravega lastnega telesa. Ustvarjeni smo iz preprostih besed, ki velikokrat obvisijo v zraku. Ljudje so tisti, ki nam s svojo izgovorjavo dajejo telo in značaj. Po nasvetih mame Marjete je mali Janezek Bosko postal pravi mojster v umetnosti pozdravljanja. Do vaščanov zaselka Becchi se je vedel tako prijazno, da so se neotesani kmetje začuda učili olikanih manir od tega malega otroka. Prišlo mi je v navado, da sem njegov stalni spremljevalec. Janez je kot otrok posebno lepo pozdravljal župnika ali duhovnike iz bližnjih vasi. Ko je nekoč videl prihajati enega, je upočasnil korak in se nasmejal, tako iz spoštovanja kot zaradi občudovanja. Ko je rahlo upognil glavo, je spoštljivo pozdravil »Dober dan« in čakal na odgovor. A pogosto duhovniki, obdarjeni z ošabnostjo, niso niti odgovorili na vljudni pozdrav, in tako sem ostajal praznih rok. Janez se je ob tem zavedel, da ko bo postal duhovnik, se ne bo nikoli obnašal tako naduto k...

... le da tokrat na planjavah Črne Gore ... Kaj panoramska pot pod Grossglocknerjem, sprehodi po narodnem parku v Abisku ali vožnja ob Sevanskem jezeru! Po afriški izkušnji in visokih 42 stopinj v Podgorici, ko smo tudi Pavla spravili nazaj domov živega in zdravega (za kar sem dal obljubo njegovim kolegom animatorjem), smo se vsi skupaj podali v planine od Plužin do Črnega jezera na Žabljaku. In enostavno uživali. Viktor in Pajo, hvala za idejo in spremstvo.