Objave

Prikaz objav, dodanih na julij 20, 2014

Tja in nazaj

Slika
Tokrat sva z Evo imela cast, da sva obiskala kraj nasega prihodnjega delovanja ... pot v Chazo Juan ... Pokrajina se iz andskih visav spremeni v neskoncna subtropska visavja z globokimi dolinami, polnimi presenecenj ... Dalec v dolini vaska skupnost Chazo Juan, majhna kot siva pikica. Victor Marcelo ponuja jagode ... Prvo opravljeno delo: nalaganje, prevoz in raztovarjanje bambusovih plohov. Cerkev v skupnosti La Palma. Na mladih v La Palmi svet stoji ... Vsakdanji prizor andskih Indijancev. Kuhinja na trznici v La Palmi. Otroci so po vsem svetu zvedavi ... Pri bogosluzju v La Palmi. Nasi novi prebivalci se nas ze veselijo ... Hrosc XXL velikosti! Mlade papige ... ... med hranjenjem. Okusno, hranljivo ... samo v usta je tezko spraviti!

Gilmer in Gilson

Slika
Avtista. 8 in 10 let. Uf, težko je s takimi. Ampak jih nikakor ne izpostavljam. Kapo dol vsem, ki se dan za dnem ukvarjajo z njimi. Včeraj zvečer je bil v naši hiši kino. Na kup smo zlezli vsi prostovoljci, kar jih premore Salinas. Videti je bilo približno takole: n-to število Italijanov, 4 Korejci, 3 Slovenci, 1 Francozinja, nekaj Ekvadorcev in en Črnogorec. Film je bil korejski, podnapisi pa španski. Ampak ker smo tu vsi z istim razlogom in namenom, ni bilo problemov. Tu je prostor za Vse. Zjutraj sva s Pajom vstala prva in to z razlogom, ker sva obiskala Comunidad La Palma in kasneje še Chazo Juan. Če bi smela izbirati, bi takoj spakirala vse svoje stvari in se v trenutku preselila v Chazo Juan. Čeprav je tu v Salinas zelo lepo, mogoče malo skomercializirano in kljub temu, da me je ravno včeraj eden izmed Ekvadorcev prosil, naj ostanem tu vsaj kakšen mesec več, naj podaljšam letalsko karto, ker: Maya, la vida e amor! Lepo te prosim.  Comunidad La Palma je iz

Apahua

Slika
Mar so res po celem svetu enaki bogoslovci? Nočem žaliti nikogar, Bog ne daj, ker so prihodnost Cerkve, ampak tudi tukaj je eden tak, ki zna lepo govoriti in prav nič praktičnega narediti … Danes se je začel počitniški program v Apahui, mali vasici s 300 prebivalci. Bogoslovec Rene je bil pri nas v Salinas že na kosilu, nato pa sva se z Evo pripravila, da se odpeljemo v to vasico. Seveda ni nihče povedal prav ničesar, kaj in kako. Vedela sva samo, da greva tja pogledat … zapletlo se je že na začetku, saj se Rene očitno ni dobro zmenil s šefico prostovoljcev Eriko in smo jo zato čakali debelo uro. Nazadnje ga je nadrla, da se tako pač ne dogovarja in da sploh ni vedela, da bi morala zraven. Torej smo se z Evo in Renejem naložili na taksi (džip s kasonom, ki redno vozijo od Guarande do Salinas) in se za 0,50 $ odpeljali do Apahue. Tu je naju z Evo čakalo še večje presenečenje. Skupina kakih 30 otrok, večjih in manjših, umazanih a nasmejanih je že čakala. Rene je z

Bienvenidos en Salinas de Guaranda

Slika
Iz Majinega dnevnika.  Aklimatizirani. Pripravljeni na delo. Naspani tudi. Res da sem spala s kapo na glavi, saj je bilo poleg mene okno, ki v svojem smislu služi predvsem temu, da prepušča svetlobo, žal pa tudi ogromno količino zraka in veter bi mi dal vetra, če ne bi med prtljago našla volnene kape. Po salinaškem zajtrku (beri: čokoladna krema, ki jo pridelujejo v sosednji stavbi) smo odšli k sveti maši. Padre Antonio, ki je tu duhovnik, župnik, prihaja iz Italije. V Ekvadoru živi že 50 let, v Salinasu pa 43. Da vidite, kaj je on naredil iz male indijanske, domorodske vasice. Kapo dol. Arhitekt, svetovalec, duhovnik, župnik, prostovoljec, vzgojitelj, politik, direktor … in vse to s prostovoljskim namenom. Z zdajšnjim ekvadorskim predsednikom se je uspel dogovoriti, da so iz Guaradne do sem asfaltirali cesto, ki je prejšnje 3 ure vožnje nadomestila s 40 minutami. Namesto da bi včeraj zvečer odšla spat, je bilo potrebno še dobro uro sedeti v kuhinji in čvekati z Ande

4.300

Slika
Počitniški program v Salinas se je začel. No, ne morem mimo dejstva, da je tukaj Italijanov kot podgan, saj vsak dan od nekod prileze kakšen nov. Pa ravno Italijani, ki jih ne maram preveč. Zato govorijo in govorijo kot Italijani po italijansko … Za enkrat gre kar dobro, ker nihče ne ve, da znam italijansko in se še nisem izdal, našim pa sem strogo prepovedal, da bi kaj čihnili, sicer ne bodo šli z mano domov! Enomesečni počitniški program je po moje kar nekaj. Že uvodno srečanje smo speljali Slovenci s Črnogorcem, jutri pa bomo tako ali tako prevzeli vse: animacijo in delavnice. Ostali prostovoljci (Italijani in domači Salinerosi) se bolj družijo med seboj, vmes kam gredo ali pa posedajo. Je pa res, da tudi tukaj ni časa. Pet minut pomeni pol ure in nekaj organizirati ali pripraviti pomeni, da se začnemo sploh pogovarjati, kaj bi radi … Najhuje od vsega pa je, da moramo vse kupiti in plačati, če hočemo kaj narediti pri delavnicah ali igrah … Bo še pestro! A ind

Nekaj na novo …

Slika
Iz Majinega dnevnika. Po pravici povem, nimam pojma, kateri dan je, kateri datum je in če ne bi imela roke na uri , tudi za čas ne bi vedela. Ampak paše. :) Razmišljam o vsem in o ničemer, rada bi si vse zapomnila, ampak me daje višinska razlika. Smo na 3550 m.n.v. Danes smo prišli v Salinas. Včeraj smo se pripravili na aklimatizacijo v Quitu. Joj, tudi pisati ne znam več. Ampak od začetka. Spoznala sem se v Petru in Tomažu. Prespala sem skoraj celo pot od Slovenije do Ekvadorja. Madre mia . :) Ne verjamem ne satelitom in ne tradiciji, saj zgleda skomercializirana. Še vedno vse nerazumljivo, kajne? Še enkrat od začetka. Da smo se malo asimilirali v okolje in spoznali, s kom bomo imeli opravka, smo z Andreo obiskali okoliš. Peljala nas je do ekvatorja. Do tistega, ki so ga izračunali sateliti in kjer je postavljen velik spomenik. Vse lepo in prav, če ne bi bilo nekaj metrov poleg še en ekvator, ki ga po tradiciji beležijo indihenes (indijanci). Če kdo ne razume reka t