4.300

Počitniški program v Salinas se je začel. No, ne morem mimo dejstva, da je tukaj Italijanov kot podgan, saj vsak dan od nekod prileze kakšen nov. Pa ravno Italijani, ki jih ne maram preveč. Zato govorijo in govorijo kot Italijani po italijansko … Za enkrat gre kar dobro, ker nihče ne ve, da znam italijansko in se še nisem izdal, našim pa sem strogo prepovedal, da bi kaj čihnili, sicer ne bodo šli z mano domov!

Enomesečni počitniški program je po moje kar nekaj. Že uvodno srečanje smo speljali Slovenci s Črnogorcem, jutri pa bomo tako ali tako prevzeli vse: animacijo in delavnice. Ostali prostovoljci (Italijani in domači Salinerosi) se bolj družijo med seboj, vmes kam gredo ali pa posedajo. Je pa res, da tudi tukaj ni časa. Pet minut pomeni pol ure in nekaj organizirati ali pripraviti pomeni, da se začnemo sploh pogovarjati, kaj bi radi … Najhuje od vsega pa je, da moramo vse kupiti in plačati, če hočemo kaj narediti pri delavnicah ali igrah … Bo še pestro!

A indijanski obrazki z od sonca zažganimi lički se ob srečanju z nami nasmejijo, zato se splača …

Da le ni vse tako črno, smo zaenkrat »podmazali« italijansko družino, ki tukaj skrbi za prostovoljce, tako da imamo vsaj hrano in prostor za spanje. Med temi »prostovoljci« je tudi Andrea, mlad italijanski »drvar«, kakor smo ga poimenovali, saj raziskuje rastlinstvo in vodi obsežna pogozdovanja večinoma golih področij z drevesi in rastlinami, ki tu uspevajo.

Misijon Salinas obsega veliko področje z več kot 40 skupnostmi, razpršenimi daleč po gorah in planjavah. Popoldne sva z Evo imela priložnost pridružiti se Andreu, ki je šel na ogled posajenih sadik. Obiskali smo višinski del Salinas, vasi Yusasca, Pachancho in Rumicorrai ter dosegli zame rekordno višino 4.300 metrov! Vse lepo in prav, a ko sem stekel samo 20 metrov nazaj do avta, sem bil zadihan, kot da bi pretekel vsaj 100 metrov. Res da nimam nobene kondicije, ampak 20 metrov je vseeno malo prekratkih, da bi se zadihal samo zaradi pomanjkanja kondicije. Ja, 4.300 metrov se pozna …