Apahua

Mar so res po celem svetu enaki bogoslovci? Nočem žaliti nikogar, Bog ne daj, ker so prihodnost Cerkve, ampak tudi tukaj je eden tak, ki zna lepo govoriti in prav nič praktičnega narediti …

Danes se je začel počitniški program v Apahui, mali vasici s 300 prebivalci. Bogoslovec Rene je bil pri nas v Salinas že na kosilu, nato pa sva se z Evo pripravila, da se odpeljemo v to vasico. Seveda ni nihče povedal prav ničesar, kaj in kako. Vedela sva samo, da greva tja pogledat … zapletlo se je že na začetku, saj se Rene očitno ni dobro zmenil s šefico prostovoljcev Eriko in smo jo zato čakali debelo uro. Nazadnje ga je nadrla, da se tako pač ne dogovarja in da sploh ni vedela, da bi morala zraven. Torej smo se z Evo in Renejem naložili na taksi (džip s kasonom, ki redno vozijo od Guarande do Salinas) in se za 0,50 $ odpeljali do Apahue.

Tu je naju z Evo čakalo še večje presenečenje. Skupina kakih 30 otrok, večjih in manjših, umazanih a nasmejanih je že čakala. Rene je začel z nekim govorom, nato sva se predstavila, nato pa je Rene omenil neko fotografiranje in igre ter izginil. Ni ga bilo več. Otroci so naju gledali, midva pa njih. Brez priprave, brez materiala, brez znanja španščine, brez vsega, sva ostala sredi Ekvadorja s skupino prijetnih otrok indijanskih kmetov.

Na srečo sem prevedel bans banana, tako da smo prebili led, nato pa smo se šli gnilo jajce. Ni bilo treba razlagati, samo sedli smo v krog in z Evo sva odtekla en krog in vse je bilo jasno. Veselo in zabavno smo se imeli debelo uro, tako da se je tisti kamen, ki smo ga imeli namesto robca, že ogulil. Umazane roke, lica in usta ter smrkavi noski me niso prav nič motili, tudi če so imeli bližanja srečanja z mojo glavo in lasmi …

Nato smo se še malo slikali, se igrali, otroci so pokazali svoje plezalne sposobnosti. Ker Reneja ni bilo od nikoder, sem se prehodil do stavbe, ki je podobna cerkvi in ga našel v njej. Ja, pravi bogoslovec … A ne smem nergati, saj naju je nato popeljal v vas, kjer so naju pozdravili domačini. Najprej vaški poglavar za pastoralne zadeve, ki nam je pokazal svoje zajce in morske prašičke, ki jih tukaj najrevnejši gojijo za lastno preživetje, nato pa smo se sprehodili še na drugo stran dvorišča, kjer je skupina možakarjev ravno nekaj zidala. Zavedel sem, da je med njimi vaški poglavar za gospodarske zadeve. Seveda sem si mislil, da verjetno ne bo ravno vesel in prijazen, ker ga neki tujci motimo pri delu. A pozdravil naju je tako prijazno, nama izrekel dobrodošlico in se tako spustil v pogovor, da nisem mogel drugače kot govoriti špansko, če prav ne vem, od kod so prihajali odgovori in vprašanja …

Otroci so se nama še vedno motali pod nogami in naju spremljali na vsakem koraku, a opazil sem tudi, kako so nekateri fantje, ki so prej bili na oratoriju, pridno kidali gnoj in pospravljali pri živini … Vse spoštovanje njim, ki niso razvajani, ki znajo skrbeti za manjše, kaj je bilo očitno tudi pri igrah in niso zafnani kot naša otročad. A so le otroci, ki se učijo, kako preživeti … in dejal sem si, da do konca letošnje prostovoljske izkušnje ne potrebujem nobenega drugega kraja več, še manj potovanj in spoznavanj ne vem kakšnih dosežkov misijonov … Dovolj je Apahua.