Bienvenidos en Salinas de Guaranda

Iz Majinega dnevnika.

 Aklimatizirani. Pripravljeni na delo. Naspani tudi. Res da sem spala s kapo na glavi, saj je bilo poleg mene okno, ki v svojem smislu služi predvsem temu, da prepušča svetlobo, žal pa tudi ogromno količino zraka in veter bi mi dal vetra, če ne bi med prtljago našla volnene kape. Po salinaškem zajtrku (beri: čokoladna krema, ki jo pridelujejo v sosednji stavbi) smo odšli k sveti maši. Padre Antonio, ki je tu duhovnik, župnik, prihaja iz Italije. V Ekvadoru živi že 50 let, v Salinasu pa 43. Da vidite, kaj je on naredil iz male indijanske, domorodske vasice. Kapo dol. Arhitekt, svetovalec, duhovnik, župnik, prostovoljec, vzgojitelj, politik, direktor … in vse to s prostovoljskim namenom. Z zdajšnjim ekvadorskim predsednikom se je uspel dogovoriti, da so iz Guaradne do sem asfaltirali cesto, ki je prejšnje 3 ure vožnje nadomestila s 40 minutami. Namesto da bi včeraj zvečer odšla spat, je bilo potrebno še dobro uro sedeti v kuhinji in čvekati z Andero in Evo. Suhijev in Pavlov jutranji komentar: ženske!

Sedaj mi je malo bolj jasen predvsem salinaški, najverjetneje tudi guarandski in ekvadorski sistem (predvsem andski). Ženske tu nimajo velikih moči in pravic. Obstaja zelo velik odstotek teh, ki so noseče pri 15 letih. In nič ni neobičajnega, če si babica pri 35. Vsaj nekaj pa je. Oče je menda običajno samo eden. Delo prostovoljcev je tu zahtevno. Predvsem tistih, ki delajo z ženskami. To je in še vedno počne Andrea. Kakšnih revolucionarnih sprememb (o katerih razmišljam, odkar sem šla prvič v mozambiško Namaacho) žal tudi tu ne bo mogoče narediti v enem mesecu. Ampak kapljica na kapljico … enkrat se bo že natočilo za kakšen deci.

Andrea vodi in pripravlja razne aktivnosti, predvsem za ženske, da se pogovarjajo, se družijo med sabo, da si upajo spregovoriti, saj so modrice na očesih ter po drugih delih telesa žal tabu tema. Imaš vso pravico, da to poveš na policiji, ampak ne bodi naiven, če misliš, da jih naslednje jutro ne bo še več, je dodala. S kakšnim veseljem in ponosom je včeraj zvečer med našim čvekanjem povedala, da je botra eni punci, ki ima sedaj 24 let in je šla lepo po vrsti. Svojega fanta je najprej spoznala, po tem sta ugotovila, da imata nekaj skupnega, nato sta se poročila civilno in cerkveno, sedaj pa pričakujeta otroka. Zaradi takih stvari hočem vztrajati, je rekla. Vidi se, da ima punca veliko izkušenj. Včeraj nama je z Evo razlagala še o njeni viziji, da ustanovi fundacijo, preko katere bo mogoče narediti še več dobrega. Glede na njen elan, mislim, da je cilj kar realen.

Mi pa smo danes po maši počakali kratkih 15 ekvadorskih minut (slovenskih 45!) in se s salinaškim javnim transportom (beri: džip s kasonom, kjer se zadaj sedi na prostem, kjer sta uživala Marko ter Pajo, v sprednjem zaprtem prostoru pa smo si poleg šoferja in še 6 drugih ljudi prostor delile Eva in jaz. Da ne bo pomote, registriranih sedišč je 5.) odpravili nekam. Pozabila sem ime vasi. Nekaj na A, na Ap … ne vem). V nedeljskem zgodnjem popoldnevu smo bili prepuščeni sami sebi. Recimo temu idilična andska vasica. Sredi vasi je potekala nogometna tekma. Poleg stoji šola, ki premore enega samega učitelja in cerkev, kjer so se ravno zbirali ljudje za nedeljsko sveto mašo.