Nekaj na novo …

Iz Majinega dnevnika.

Po pravici povem, nimam pojma, kateri dan je, kateri datum je in če ne bi imela roke na uri, tudi za čas ne bi vedela. Ampak paše. :) Razmišljam o vsem in o ničemer, rada bi si vse zapomnila, ampak me daje višinska razlika. Smo na 3550 m.n.v. Danes smo prišli v Salinas. Včeraj smo se pripravili na aklimatizacijo v Quitu. Joj, tudi pisati ne znam več.

Ampak od začetka. Spoznala sem se v Petru in Tomažu. Prespala sem skoraj celo pot od Slovenije do Ekvadorja. Madre mia. :) Ne verjamem ne satelitom in ne tradiciji, saj zgleda skomercializirana. Še vedno vse nerazumljivo, kajne? Še enkrat od začetka. Da smo se malo asimilirali v okolje in spoznali, s kom bomo imeli opravka, smo z Andreo obiskali okoliš. Peljala nas je do ekvatorja. Do tistega, ki so ga izračunali sateliti in kjer je postavljen velik spomenik. Vse lepo in prav, če ne bi bilo nekaj metrov poleg še en ekvator, ki ga po tradiciji beležijo indihenes (indijanci). Če kdo ne razume reka turizem smo ljudje, naj obišče ta muzej. S padrom Quiquem (Enrique) smo odšli do sestre Klementine, ki nas je hotela spoznati, saj prihaja iz Zagreba. Tudi ona nas je malo inkulturirala v ta okoliš. Mogoče mi je sedaj bolj jasno, zakaj je Andera ob koncu svoje afriške izkušnje rekla, da ima Afriko tudi doma. Marko je rekel, da je na ulicah enako kot v Kolumbiji. Ne morem potrditi, ker tam še nisem bila. Mogoče bom kdaj rekla, da je v Kolumbiji enako kot v Ekvadorju.

Kapo dol šoferjema Adrei in Enriqueju. Da tu ne skuriš vseh zavor ali pa vsaj sklopke, saj je mesto en sam hrib in dolina. Vsepovsod! Na vsake 10 metrov stoji kandelaber z milijon kabli, ceste so tlakovane ali pa je tlakovan pločnik zraven ceste, šoferji so nori, vsi trobijo, policisti piskajo na vseh križiščih, ne veš ali je več avtomobilistov ali motociklistov, hiše ob cesti so pritlične in zelo barvne, vsa okna imajo rešetke, streh ni, na hišah so drogovi, kjer se suši perilo, vse je v barvah. Ljudje hitijo. Srečaš lahko mešance, črnce, Evropejce, prevladujejo pa seveda Indijanci. Vsi so enaki. Sredi mesta je manjši hrib, kot bi se Ljubljančan povzpel na Golovec, le da smo se tu zapeljali na tritisočaka. Mala malica, dokler nos non sentamos bien con coraçon i cabesa. Na vrhu tritisočaka stoji velik kip Marije. Legenda pravi, da na severu mesta živijo bogataši, na jugu pa reveži. Smešno pa je to, da Marija kaže hrbet ta revnim. Kaj vse smo ljudje pretrpeli skozi čas … Pa še vulkani! Stojijo kot zmagovalci in varuhi. Cotopaxi se dviguje najbliže Quitu. Trenutno mirujoč, drugače pa pridno aktiven. Sicer nisem gotova, ampak verjamem, da prebivalci Quita verjamejo v njegovo moč in veličastvo. Menda je v Salinasu vse drugače. Vamos ver…