Gilmer in Gilson

Avtista. 8 in 10 let. Uf, težko je s takimi. Ampak jih nikakor ne izpostavljam. Kapo dol vsem, ki se dan za dnem ukvarjajo z njimi.

Včeraj zvečer je bil v naši hiši kino. Na kup smo zlezli vsi prostovoljci, kar jih premore Salinas. Videti je bilo približno takole: n-to število Italijanov, 4 Korejci, 3 Slovenci, 1 Francozinja, nekaj Ekvadorcev in en Črnogorec. Film je bil korejski, podnapisi pa španski. Ampak ker smo tu vsi z istim razlogom in namenom, ni bilo problemov. Tu je prostor za Vse.

Zjutraj sva s Pajom vstala prva in to z razlogom, ker sva obiskala Comunidad La Palma in kasneje še Chazo Juan. Če bi smela izbirati, bi takoj spakirala vse svoje stvari in se v trenutku preselila v Chazo Juan. Čeprav je tu v Salinas zelo lepo, mogoče malo skomercializirano in kljub temu, da me je ravno včeraj eden izmed Ekvadorcev prosil, naj ostanem tu vsaj kakšen mesec več, naj podaljšam letalsko karto, ker: Maya, la vida e amor! Lepo te prosim. 

Comunidad La Palma je iz Salinasa oddaljena uro in 25 minut vožnje z južnoameriškim kordiljerskim kasonom. Cesta je »safarska«, pogled neverjeten, prometa ni, jaz pa sem se ob ritmih in melodijah evergreenov čudila otrokom, ki so se vračali s polj s kravami, osli in lamami.

V La Palmi živi nekaj sto ljudi. Med njimi Juan, Gilmer in Gilson. Nisem prepričana ali je Juan oče ali skrbnik teh dveh dečkov. Prvič sem delala z avtisti. Težko je! Res kapo dol! Oba, Gilmer in Gilson sta neverjetna. Nimata potrpljenja niti minute. Pripravljenih smo imeli nekaj nalog, da jih izvedeta. Od tega, da sta morala na palico postaviti neke predmete, da sta morala sestaviti preproste sestavljanke pa do tega, da sta prestavljala predmete iz ene škatle v drugo. Pa ni šlo, kot sem si zamislila. Pod puloverjem sem imela skrite piškote. Za vsako pravilno potezo sta prejela nagrado. Bravo! Po 45 minutah lovljenja in nenehnega prosjačenja, naj le postavita sestavljanko v svoj prostorček, smo se odpravili na pohod na bližnji hrib. Kot v filmu. Ne da se opisati. Edino kar sem uspela izustiti, je bilo: Uau, e para alma! Žal Gilmer in Gilson nista uspela hriba prehoditi sama, zato sva imela s Pajom kar nekaj dela, da sva ju spodbujala, potiskala in lepo lepo prosila, naj le naredita kakšen korak sama. Aja, oba sta se polulala. V hlače.  V prostoru, kjer smo delali, vonj ni bil pretirano prijeten. Čakala sem, da od kje pride kakšna živalca, saj nama je Luka dejal, da se včasih tam sprehajajo podgane in da je to nekaj normalnega, da samo rečeš šššššc in življenje spet s svojim normalnim tempom teče naprej. Brez panike! Aja?!? Juan nam je nato pripravil kosilo. Aroz, papa, pescadas. Riž, krompir in ribe. Para siempre!

Žal mi je za vse otroke in ljudi tukaj, ki imajo Downov sindrom ali pa so avtisti. Nihče ne ve in ne zna delati z njimi, tako kot smo danes delali mi. Domačini ali nimajo časa ali pa ne vedo, kako in kaj. Pa nikakor nismo mi nekaj več. Ampak poznam nekaj primerov iz naših krajev, ki jih ti ljudje tukaj ne bodo še nekaj časa dosegli. Žal. »Drvar« Andrea želi kupiti konja, da se bo lahko ukvarjal z njimi.

V Chazo Juanu je druga zgodba. Po 50 minutah nore vožnje smo sredi ničesar našli novo comunidad. Iz vseh strani gromozanski hribi in gore. Flora in favna čudoviti! Vas je videti kot pri ciganih. Ne pretiravam. Komaj čakam, da se za teden dni preselimo sem. Sprejel nas je Andrea, naš drvar. Ampak lepo prosim, on je doktor biologije ali nečesa podobnega. Vsako travo in grm pozna po imenu in priimku in to v španskem, italijanskem in latinskem jeziku. Tu je mogoče srečati tukana, opice, kače, srečali pa smo že metulje velikosti obeh mojih dlani, ko letijo, modre barve! Adiiiiijo! Na stotine mravljincev, ose, žabe, vodni pajki, kopenski pajki. Poskusili smo banane, mandarine, zelene limone z oranžno sredico, še nekaj, kar zelo zelo lepo diši in je malo grenkega okusa, pa ne vem, kako se imenuje. Raj. Najbolj všeč pa mi je, da semkaj še ni prodrl turizem. Ljudje so videti še malo domorodski. S Pajom sva se takoj spoprijateljila s sosedovim Marcelom in Natali. Dogovorili smo se, da se bomo igrali, ko se vrnemo čez dva tedna in se bomo lahko malo bolj spoznali. V Chazo Juanu bomo pomagali Andreu, malo bomo drvarili, pospravljali okolico, pripravljali in pospravljali hišo, kjer bo kasneje nastal nov center za mladino … če sem danes prav razumela, kar je Andrea razlagal.

Doma sta Marko in Eva temperamento izpeljala dopoldanske delavnice. Medna sta bila spet sama. Joj, kako se lahko tu sploh na koga zaneseš? Popoldan sta obiskala Apahuo, kjer je, kot izgleda, Marku vedno bolj všeč.