Moje življenje

Po vseh zapletih smo se iz Salinas končno poslovili. Zgledalo je že, da sploh ne bomo šli na pot ob dogovorjenem času, saj je Italijanka Elena prišla na dan z zgodbo, da naj bi odpotovali šele v petek zvečer in ne zjutraj, kot smo se dogovorili z Andreinim očetom Joséjem. A v četrtek zvečer je najprej prišla elektrika, ki je cel popoldne ni bilo zaradi nenavadno močnega vetra, nato je prišel Andrein oče (česar sem bil po tednu dni najbolj vesel), končno pa tudi naši prostovoljci, ki so bili na zadnji večerji z eno skupino italijanskih zajedalcev ali kakorkoli se že imenujejo. V petek, na sam praznik, ki pa ga tukaj očitno ne praznujejo tako slovesno kot pri nas, oz. tega ni bilo čutiti, smo se tudi fizično odpravili iz Salinasa. Pot do Quita je bila slikovita v vseh ozirih. Najprej smo se ustavili na križišču salinaške in glavne ceste, ki pelje iz Quita v Guarando. Skupina ljudi, tudi iz Salinasa, je pod taktirko militantne sestre vzklikajoč in pojoč pričakovala – nikogar drug...

Ker tudi naši mediji poročajo o potresu v Ekvadorju, sporočamo, da ni potrebna nikakršna panika zaradi nas. Od glavnega mesta smo oddaljeni 250 km na jugu države, zato je bilo tukaj le malo čutiti potres brez vsakršnih posledic. V glavnem mestu (kjer bi sicer morali biti ta teden) so takih potresov navajeni, zato ne vlada ne panika ne zaskrbljenost. S tem tukaj pač živijo tako kot mi npr. z vremenskimi ujmami ... Tukaj poročajo o štirih mrtvih: dva sta bila delavca v kamolomu, eden je padel v globino pri gradnji mostu, enega pa so našli v vodnjaku. Okoli trideset ljudi v dvomilijonskem Quitu je prespalo v zavetiščih. Vir: www.ultimasnoticias.ec; ecuavisa.com Mi se nahajamo 250 km južno med Ambatom in Riobambo  

Iz Majinega dnevnika Ne vem, če je bila luna tudi doma te dni tako gromozansko svetla, ampak tu je bila. Našo četico sem vprašala, če hoče kdo z menoj na nočni sprehod do ta domačih kaskat , saj sem jih sedaj končno odkrila, pa še zares lepo je tam. Ker je imel Suhi dan brez izhoda iz hiše in ker je Pajo Črnogorec (kar pove vse), se me je usmilila Eva in odšla z mano ven. Ob 10-ih zvečer sva dve mladi Evropejki sami šetali nekje po južnoameriških Kordiljerah. Na sredi poti do slapov je bila najina domišljija že tako na vrhuncu, da sva ob drevesnih silhuetah in sencah videli krokodile, pošasti iz najhujših otroških mor do nasproti prihajajočih ljudi, ki jih v resnici ni bilo. To je bil tudi razlog, da slapov tisto noč nisva videli. Pa še kdaj ob dnevni svetlobi :) Isti dan popoldan sem se z enim od tukajšnjih domačinov dogovorila, da se naslednje jutro z njim odpravim v hribe, kjer se molzejo krave. Seveda sem tudi tokrat zraven povabila našo četico, vendar ni bilo kandida...

Ob povratku iz Chazo Juana smo se ustavili v Guarandi, kjer je imel tukajšnji diakon Guillermo mašniško posvečenje. Čeprav smo se v stolnici mudili le do začetka slovesnosti, pa je bilo čisto drugače kot pri nas. Po moje je bilo kakih 70 ljudi v prvih klopeh, piskajoča kitara in ozvočenje nekje v oblakih … Ko je zvečer v Salinas prišel tudi Andrein oče, da nas bi naslednji dan odpeljal v Quito, je z njim prišla tudi novica, da ne gremo nikamor, ker so v Quitu zaradi bolezni salezijanca, ki vodi delo z otroki z ulice, preprosto zaprli ustanovo in otroke poslali na počitnice. In smo izviseli. In še malo visimo … Naslednji dan je Guillermo imel neke vrste novo mašo v Salinasu. Čisto misijonsko: dva bela trakova v cerkvi, nekaj šopkov več, drugače pa tako kot tukajšnja nedeljska maša. Z dolgo pridigo in še daljšimi govori ob koncu. Zunaj na trgu pa vse pripravljeno na zaključek ne vem kakšne kolesarske dirke. Potem si lahko predstavljate naval ljudi iz cerkve na cesto, po k...