Kako ugnati črno kravo

Iz Majinega dnevnika

Ne vem, če je bila luna tudi doma te dni tako gromozansko svetla, ampak tu je bila. Našo četico sem vprašala, če hoče kdo z menoj na nočni sprehod do ta domačih kaskat, saj sem jih sedaj končno odkrila, pa še zares lepo je tam. Ker je imel Suhi dan brez izhoda iz hiše in ker je Pajo Črnogorec (kar pove vse), se me je usmilila Eva in odšla z mano ven. Ob 10-ih zvečer sva dve mladi Evropejki sami šetali nekje po južnoameriških Kordiljerah. Na sredi poti do slapov je bila najina domišljija že tako na vrhuncu, da sva ob drevesnih silhuetah in sencah videli krokodile, pošasti iz najhujših otroških mor do nasproti prihajajočih ljudi, ki jih v resnici ni bilo. To je bil tudi razlog, da slapov tisto noč nisva videli. Pa še kdaj ob dnevni svetlobi :)

Isti dan popoldan sem se z enim od tukajšnjih domačinov dogovorila, da se naslednje jutro z njim odpravim v hribe, kjer se molzejo krave. Seveda sem tudi tokrat zraven povabila našo četico, vendar ni bilo kandidatov. In sva šla. Ob šestih zjutraj, ko sonce še ni vzšlo. Tišino, katero je spremljajo moje sopihanje, je po dobrih 20 minutah hoje končno prekinilo kravje mukanje. Tik pod vrhom hriba, med nekaj smrekami, skrito stoji majhna lesena kučica, pokrita s slamo, zunaj je štrik, kjer visijo obleke in nekaj razmetanih stvari. Jairona (domačina) sem vprašala, če kdo tu živi in rekel mi je, da ja. Do hiše seveda ni poti. Je le majhna shojena potka. Še nekaj metrov više pa se je odprla planina in pašnik, kjer je bilo približno 10 krav in ravno toliko teličkov.

Ko sem prispela, je bilo večino dela že opravljenega. Ostale so le še tri krave. Pri eni je bil mladenič, pri drugi mladenka, ki je imela na hrbtu navezano svojo dveletno hčerkico Vilmo, ena krava pa je še čakala na svojo dolžnost. Mladenič je imel 20 let, mladenka 19 in Vilma je bila njun prvi otrok. V tisti kučici spodaj pa je spala njuna druga osem mesečna hčerkica. Jairon mi je povedal, da so jim pred dobrima dvema letoma ponudili del njihove domače hiše, kjer bi lahko živeli, da ne bi bili toliko odmaknjeni od sveta. Pa ni šlo, ker jim je ravno to všeč - odmaknjenost.

Mladenki sem kasneje pomagala pri molzenju. Mislila sem, da smo končali, ko sta kar na enkrat mladenič in mladenka začela nekaj vpiti. Pomolsti je bilo potrebno namreč še eno kravo. Čisto črne barve, temperamentno. Nikakor je nismo mogli ukrotiti. Mladenič je iz vrvi naredil laso in kar nekajkrat je moral poskusiti, preden jo je dokončno ujel. Repa si ni pustila privezati, zato ga je držal Jairon in še njega bi kmalu brcnila. Da bi se ji približali od strani in jo pomolzli, ni šlo. Pri tem nam je dosti pripomogel njen teliček, ki jo je na začetku pripravil do tega, da je mladenič kasneje, sicer s težko težko muko, pristopil do nje.

Nato sem pomila posodo. Mladenka in njena hči sta se odpravili v dolino in se čez dobrih 5 minut vrnili z mulo. Mladenič je pripravil dve veliki kangli, kamor smo zlivali mleko in ju privezal na mulo. Ker sem imela na svoji jakni navezan cofek iz volne še od pred prejšnjega tedna, ko smo jih izdelovali v Apahui, sem ga dala mladenki za njeno hčerkico Vilmo, ki ga od mene ni hotela sprejeti, saj je bila bolj plašna, a ves čas nasmejana. Po tem smo se od mladenke in Vilme poslovili. Jaz, Jairon, mula in mladenič pa smo se odpravili v dolino v caseiro, kjer pridelujejo sir. Na sredi poti smo se zopet ustavili. Mula namreč ni imela dobro privezanih kangel oz. je bilo v eni več mleka kot v drugi, zato smo vse razvezali, prelili nekaj mleka, ponovili postopek privezovanja in se odpravili naprej. Ob prihodu domov me je že čakal zajtrk, ki sta ga pripravila Eva in Pajo. Blagor meni. Mladenka pa je morala najverjetneje še vse to postoriti. Poskrbeti za oba otroka in še za mladeniča.

Če primerjam mladeniča in mladenko tistega jutra ter njune življenjske navade, na drugi strani pa mlade iz noči v Chazo Juanu ali pa še kakšne druge …?!? Nimam besed.