DB stvari: Trta pri Frančišku Asiškem
Priznam, da sem bila prav posebna trta. Danes sem le še spomin, a del mene še živi, tukaj na dvorišču ob zakristiji cerkve sv. Frančiška Asiškega v Turinu. Posadili so me kar na sredini majhne sobice, prislonjene ob zakristijo. Bila sem lepa, krepka in visoka. Počasi sem si izborila luknjo v stropu in svoje mladike, polne obetajočega grozdja, razprla toplemu soncu in svežemu zraku na strehi. Priznam: bila sem vesela kljub mestnemu prometu in hrupu. Še bolj sem se razveselila, ko se je mladi duhovnik kodravih in skuštranih las tu začel srečevati z mladimi. Posedli so se okoli mene, don Bosko pa jim je govoril o Bogu in veri, zelo preprosto in navdušeno, s pripovedmi, ki so fante prevzele. Število fantov je vsak teden narastlo: prihajali so hrupno, veseli, da bodo ponovno srečali svojega prijatelja, ki jih je sprejemal z vidnim veseljem in prisrčnostjo. Fantje so bili njegova misel. Skoraj vsak dan jih je hodil obiskovat na delovišča, trgovine in tovarne, se pogovarjal z nji