Moje življenje

Pred dnevi sem se vrnil iz tega severnega mesta, kamor sem bolj kot ne odšel na »službeno pot«, čeprav je to dokaj čuden izraz. A pustimo ob strani srečanje salezijanskih ekonomov, ki me, kot podobna taka srečanja, vedno vržejo iz tira glede globine in veličine problemov, ki so s človeškimi očmi celo nerešljivi. Srečanje s sobrati vzhoda in zahoda Evrope pa odpira pestro širino in najrazličnejše pristope k temu osovraženemu poslanstvu vse do Juda Iškarijota, ki je prvi podlegel denarju pred človekom. Vzhodni Berlin, poln razredčenih betonskih škatel, ki so se v novih barvnih odtenkih bleščali v z dežjem umitem soncu, je kazila opustela okolica in neurejeni parki. Kraj, kjer ljudje živijo v medkulturnem in medetničnem konglomeratu, salezijanci nimajo svojega piedestala. Ustanova za mlade, ki nimajo ne kod ne kam, vodijo skupaj s sestrami sv. Marije Magdalene Postel. A ljudje imajo mladinski center, ki domuje v nekdanji občini tega okrožja, za muslimanskega, saj ne vedo, ...