Moje življenje

Po prijetno napornem izletu šentrupertskih cerkvenih pevcev se vrnem v župnišče. Z avtobusa je treba vzeti vse: nahrbtnik, fotoaparat, dežnik, jakno, vodnik in zemljevid. Ko vse to stlačim v nahrbtnik, se že poslovim, da bi odšel nazaj v Ljubljano. A nekaj manjka. Mobitel imam v žepu, denarnica je v fotografski torbici, ključev od avta pa nikjer! Ta trenutek mi postane vroče. Kdo že pomaga? Sv. Anton! Kje so? Kam sem jih dal? Po navadi jih mečkam v rokah ali stalčim v žep. A zjutraj sem se odpravil na izlet, torej bi jih moral dati v kakšen predal nahrbtnika. V najmanjšem predalu jih ni, tudi v srednjem ne ... niti v glavnem delu nahrbtnika. Prvi signal pošljem župniku Jožetu, da nimam ključev. In si mislim, kje in kako bom spal, če se ne odpeljem. Prostora v župnišču je sicer dovolj, a spanca gotovo ne bo. Najbolje, da pokličem Blaža na Rakovnik, če obstajajo rezervni ključi ... a tudi to ne bo dovolj, saj je bila poleg ključev v etuiju tudi prometna. Še to! Nič, ohranim mirno kri in ...

Pred tedni smo začeli štirje bivši Angolci na Primorskem, tokrat smo se zbrali le še trije ... tokrat na Pajčni v velikem gostišču, ki smo ga imeli vsega le in samo zase! Obujanje spominov, pomešanih z aktualnim življenjem v pripravah na oratorije, zaključek mature, delom in jako dobrim kosilom smo zaključili s sprehodom. Ta pa ni bil kar tako, saj je prijetno deževalo in se je Krka že grozljivo pretakala. Iskali smo most in jamo. Spustili smo se na obrežje in hodili po njenem levem bregu, a ničesar pametnega odkrili. Prišli smo tako daleč, da se je obrežje zaprlo in bi lahko le še rinili v breg ali zaplavali ... nakar smo se obrnili in po podrobnejšem pregledu odkrili, da je nekoč nekdaj res vodil most čez Krko, a ga je čas in voda že zdavnaj odnesla ... Tako je manjkala samo še jama ... Po očitnem napenjanju oči smo opazili zaraščeno dolinico v nedrje vzpenjajočega se hriba in zavili tjakaj. Trnje, vejevje in pekoče koprive so nam na vsak način hoteli preprečiti nadaljnje raziskovanj...

Bila je to moja prva poroka. No, prvič sem bil na poroki. Pravzaprav na poroki nisem bil, ker sem medtem, ko je potekal poročni obred pred matičarko, pridno praznil piksne piva, da sem jih lahko privezal zadaj za avto. Ne, nisem pil! Bil sem ženinov šofer. Kot sta se mladoporočenca pripravljala na skok v zakonski stran, sem tudi jaz moral opraviti mini vozniški izpit za takoooo velik avto, ki je še avtomatik po vrhu ... Naučil sem se z levo nogo in desno roko nič delati med vožnjo. Zato pa sem bil na poročnem slavju. Pa ne bom vsega opisoval, ker po večini veste bolje od mene, kako to gre. Dva utrinka pa vseeno ne morem ne opisati, kot sem ju doživel sam. 1. Kraja neveste. Po kosilu se spodobi, da smo se malce pretegnili zunaj pod nadstreškom in pripravili moči za nadaljevanje, kar pade ideja, da bi ukradli nevesto. To je predlagala nevesta kar sama! Poleg je bil tudi ženinov priča, ki naj bi nevesto pazil. A glej ga zlomka, strinjal se je s predlogom in hotel celo zraven! Tako smo nev...