Župan spozna ukradeno nevesto

Bila je to moja prva poroka. No, prvič sem bil na poroki. Pravzaprav na poroki nisem bil, ker sem medtem, ko je potekal poročni obred pred matičarko, pridno praznil piksne piva, da sem jih lahko privezal zadaj za avto. Ne, nisem pil! Bil sem ženinov šofer. Kot sta se mladoporočenca pripravljala na skok v zakonski stran, sem tudi jaz moral opraviti mini vozniški izpit za takoooo velik avto, ki je še avtomatik po vrhu ... Naučil sem se z levo nogo in desno roko nič delati med vožnjo.
Zato pa sem bil na poročnem slavju. Pa ne bom vsega opisoval, ker po večini veste bolje od mene, kako to gre. Dva utrinka pa vseeno ne morem ne opisati, kot sem ju doživel sam.
1. Kraja neveste.
Po kosilu se spodobi, da smo se malce pretegnili zunaj pod nadstreškom in pripravili moči za nadaljevanje, kar pade ideja, da bi ukradli nevesto. To je predlagala nevesta kar sama! Poleg je bil tudi ženinov priča, ki naj bi nevesto pazil. A glej ga zlomka, strinjal se je s predlogom in hotel celo zraven! Tako smo nevesto brez težav pospremili v avto in veselo potrobili. A zelo malo se jih je zmenilo za to. Večina se jih je namreč vrnila v veselo zavetje plesne glasbe. Odpeljali smo do prvega primernega prostora, kjer teče pijača v potokih, misleč da se bomo tako ali tako morali vrniti, pa na slavju še opazili ne bodo, da neveste ni bilo ...
Nevestina priča se je medtem uspešno prebila do ženina in mu sporočila nadvse žalostno novico. Po prvem začudenju se je mož opogumil in zbral svojo ekipo reševalcev, tako da smo se glede prej mišljenega ušteli, saj so nas našli, še predno smo spili prvo pijačo. Ko je prišla še tretja ekipa, pa nas je tako ali tako bilo že pol pri najdeni nevesti in se je lastnik vinske kleti izprsil in častil penino, ki se je nihče ni branil ...
2. Županov obisk.
V eni izmed naslednjih medplesnih in medjednih pavz, ko smo ravno postopali pod nadstreškom, se pripelje župan najlepše dolenjske občine, zaparkira in prikoraka do zbrane družbe. Po obleki spozna nevesto, jo lepo ogovori in vpraša, kje je ženin. Seveda ga pokličemo in komično-satirični pogovor se nadaljuje. Zanima ga, kdaj se poročita. Po odgovoru, da sta že od jutra poročena, zelo podvomi in tudi poročni prstani ga ne prepričajo ... Čeprav vsi navzoči potrdimo novonastali zakon, se morata ženin in nevesta skoraj zaklinjati, da sta poročena. Ostali že ugotavljamo, da je verjetno napaka v tem, da sta poročni obred sklenila v sosednji občini, slavje pa poteka v najlepši dolenjski občini in bi to morala pijaviti tukajšnji občini.
Končno župan in novoporočenca najdejo skupni jezik, ko župan pove, da bi ga tu nekje moral pričakati par, ki naj bi ju poročil. Ker naj bi prišla na konju, sta verjetno odjezdila kam drugam, zato se je tudi župan odpeljal novim dogodivščinam naproti!

Tina in Marko, vse dobro, tudi uradno, na skupni življenjski poti.