Surviving on the Krka river (1)

Pred tedni smo začeli štirje bivši Angolci na Primorskem, tokrat smo se zbrali le še trije ... tokrat na Pajčni v velikem gostišču, ki smo ga imeli vsega le in samo zase! Obujanje spominov, pomešanih z aktualnim življenjem v pripravah na oratorije, zaključek mature, delom in jako dobrim kosilom smo zaključili s sprehodom.
Ta pa ni bil kar tako, saj je prijetno deževalo in se je Krka že grozljivo pretakala. Iskali smo most in jamo. Spustili smo se na obrežje in hodili po njenem levem bregu, a ničesar pametnega odkrili. Prišli smo tako daleč, da se je obrežje zaprlo in bi lahko le še rinili v breg ali zaplavali ... nakar smo se obrnili in po podrobnejšem pregledu odkrili, da je nekoč nekdaj res vodil most čez Krko, a ga je čas in voda že zdavnaj odnesla ... Tako je manjkala samo še jama ...
Po očitnem napenjanju oči smo opazili zaraščeno dolinico v nedrje vzpenjajočega se hriba in zavili tjakaj. Trnje, vejevje in pekoče koprive so nam na vsak način hoteli preprečiti nadaljnje raziskovanje, a ko smo zagledali še skale, nas ni moglo nič več ustaviti.
Tako dobro skrite jame že dolgo nisem odprival. Slabih 10 m stran je bila nekaj metrov visoka in še nekaj več široka odprtina zastrta z visečimi zavesami bršljana, in zalenimi vejami kot v pravi džungli.
A končno smo stopili v mrak suhe jame. Oči so se hitro privadile in zvoki netopirjev so nas spomnili na Ace Venturo. Taki skriti kotički so res pravi balzam za hvaljenje Stvarnika. Nazaj grede pa se nismo mogli upreti misli na angolske avanture popotovanja v Cubal ... z željo da se naslednjega srečanja ne bosta udeležila le dva ...