Moje življenje

Ker se naše misijonsko druženje počasi, a vztrajno bliža koncu, smo se tokrat spet podali stran od univerzitetnih predavalnic, v Sieno in Orvieto. Po nekajurni vožnji, med katero je dež dodobra opral avtobus, smo se izogibajoč luž in skrivajoč pod dežniki podali v prvo siensko cerkev sv. Dominika. Kot pravi divjaki s(m)o cerkev pobliskali in pretaknili do vsakega kotička, dokler ni varnostnik vklopil mikrofona in v lepi angleščini odločno opozoril na to, kar piše na vseh tablah, namreč da fotografiranje ni dovoljeno … Pot smo, tokrat že brez dežnikov, nadaljevali do rojstne hiše sv. Katarine, ki je dodobra zaznamovala Sieno in Cerkev v 14. stoletju. Tokrat je bilo obnašanje dostojnejše … Prispeli smo do stolnice, ki jo je obdajalo toplo sonce, a se nam je vseeno mudilo vanjo, saj ima človek kaj videti. Velikanska cerkev, sprva načrtovana kot prečna ladja še večje cerkve, pravzaprav največje v tedanjem krščanstvu, skriva mozaične in risarske umetnosti. Seveda nis(m)o spregledali napisa ...

Predpredzadnji študijski teden je bil ob nekaterih predmetih pester in zanimiv, spet drugje dolgočasen in zaspan. Pri Liturgiji in lekcionarjih je profesor modroval, da je sprejemljiva elektronika in sodobna tehnika pri liturgiji, npr. plazma na oltarju ali pri mašnikovem sedežu, na ambonu pa bi vsekakor morala ostati knjiga, iz katere beremo Božjo besedo … Pri novem predmetu Inkulturacija v katehezi spoznavamo zgodovino Božjega oznanila in njegovo inkulturacijo v današnjem času. A spet ne moremo mimo provokacije: kje je zapisano, da je Jezus naročil, kako naj obhajamo sveto mašo? Kaj delamo v njegov spomin? »Lotili« smo se še enega zanimivega predmeta. Ženske in poslanstvo predava načitana, a umirjena gospa s papeške univerze Urbaniana. Če je kdo pričakoval zadrt nastop nepotešene ženske, se je krepko zmotil. Gospa je namreč s predavanjem začela na začetku: kaj pomeni beseda Cerkev v različnih kulturnih kontekstih stare in nove zaveze, kdo je vanjo vključen in kakšne so njihove na...

Ni treba veliko besed za opis doživetja s svetim očetom ... Koliko navdušenja, molitve, vere in veselja. To se občuti le na Trgu sv. Petra ... Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, je bil zaničevan in nismo ga cenili. (Iz 53,3) Čakal bom G OSPODA , ki zdaj zakriva svoj obraz pred Jakobovo hišo, in bom zaupal vanj. (Iz 8,17) Pozdravil jih je in jim izčrpno poročal, kaj je Bog po njegovi službi naredil med pogani. (Apd 21,19) Oni pa so med seboj razpravljali in govorili : »Kruha nismo vzeli s seboj.« (Mt 16,7) Zelo veliko ljudi iz množice je razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa so lomili veje z dreves in jih razgrinjali na pot. (Mt 21,8) Ljudstvo pa je stalo zraven in gledalo. Celo voditelji so se norčevali iz njega in govorili: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« (Lk 23,35) In ko je množice odpustil...

Poleg resnih stvari se vedno najdejo kakšni zanimivi »vložki« naših vrlih profesorjev. Tisto o Italijanih že poznate: Italijan je kradel marmelado v Neaplju. Pa ni bil uspešen, saj ga je žandarmerija prijela in ga vklenjenega pripeljala pred sodnika. Sodnik ga vpraša po imenu in ostalih podatkih, ta pa je tiho. Pa ga vpraša, zakaj je kradel marmelado, pa je spet tiho. Končno ima sodnik vsega dovolj in ga vpraša, zakaj molči, ko bi moral govoriti. Pa se marmeladni tat le oglasi in pravi: »Kako pa naj govorim, če pa imam roke vklenjene!?« Veroučni problemi. Otroci se prepirajo, kaj vse imajo njihovi očetje. Vsak je trdil, da ima njegov oče več od sošolčevega … Pa se oglasi katehet in napove, da bodo skupaj rešili problem. In začne: »Vaši očetje gotovo nimajo vsega. Na primer nimajo ladje.« Takoj se oglasi eden izmed veroučencev in pravi: »Moj oče ima ladjo.« »No, prav, prav,« pravi katehet in nadaljuje: »Letala pa gotovo nima nihče.« Spet direktorjev sin dvigne roko in pravi: »Moj oče i...