Zakaj je rimska volkulja pobegnila v Sieno?

Ker se naše misijonsko druženje počasi, a vztrajno bliža koncu, smo se tokrat spet podali stran od univerzitetnih predavalnic, v Sieno in Orvieto. Po nekajurni vožnji, med katero je dež dodobra opral avtobus, smo se izogibajoč luž in skrivajoč pod dežniki podali v prvo siensko cerkev sv. Dominika. Kot pravi divjaki s(m)o cerkev pobliskali in pretaknili do vsakega kotička, dokler ni varnostnik vklopil mikrofona in v lepi angleščini odločno opozoril na to, kar piše na vseh tablah, namreč da fotografiranje ni dovoljeno …

Pot smo, tokrat že brez dežnikov, nadaljevali do rojstne hiše sv. Katarine, ki je dodobra zaznamovala Sieno in Cerkev v 14. stoletju. Tokrat je bilo obnašanje dostojnejše …

Prispeli smo do stolnice, ki jo je obdajalo toplo sonce, a se nam je vseeno mudilo vanjo, saj ima človek kaj videti. Velikanska cerkev, sprva načrtovana kot prečna ladja še večje cerkve, pravzaprav največje v tedanjem krščanstvu, skriva mozaične in risarske umetnosti. Seveda nis(m)o spregledali napisa No flash, zato s(m)o si spet dali duška … Naše oči so se napasle tudi v prekrasni kapeli, kjer so razstavljene inkunabule ter ob ogledu muzeja, kjer je bila nekoč mestna bolnišnica za reveže. A kako bogato okrašena!

Na mnogih mestih smo opazili stebre z volkuljo, ki doji dvojčka. Kaj ni to slavna rimska volkulja z Romulom in Remom? Na odgovor ni bilo treba dolgo čakati, saj smo se dali podučiti, da naj bi po legendi Remov sin Senio, potem ko je Romul ubil njegovega očeta, pobegnil. S seboj naj bi vzel tudi kip volkulje, ki je tako ob ustanovitvi Siene postala simbol mesta.

Popoldne smo se vračali proti Orvietu in bliže smo bili, bolj je padal dež. A to nas ni odvrnilo od namere, da se povzpnemo na ta hrib in si ogledamo slavno stolnico, v kateri hranijo korporal s Kristusovo krvjo. Neki duhovnik Peter iz Prage je  v 14. stoletju romal v Rim in maševal v bližnjem mestu, a ker je dvomil v resnično Jezusovo navzočnost v podobi kruha in vina, je v trenutku povzdignjena iz hostije pritekla kri.

V tem času si je tudi sv. Julijana iz Liega v Belgiji prizadevala za razglasitev praznika sv. Rešnjega telesa in krvi, o kateri je govoril prav papež Benedikt XVI. prejšnjo sredo pri avdienci. Njegov govor je župnik orvietske stolnice vpletel tudi v obširno prestavitev stolnice in njenih dragocenosti. Po gostoljubnem sprejemu smo si vsaj na hitro ogledali tudi bogato zunanjščino stolnice, tokrat brez dežnikov, saj je dež ponehal, na nebu pa se je že prižgala prva zvezda … 

In tako smo duhovno bolj kot telesno napolnjeni odbrzeli domov, mnogi s polnimi karticami fotografij vseh vrst in oblik.