Moje življenje

Iz don Boskovega cvetnika Neka gospa iz zelo pobožne torinske plemiške družine je s svojim najmlajšim sinom prišla na obisk k don Bosku. Don Bosko ji je med drugim dejal: »In kaj bo postal vaš prvorojenec?« »Postal bo diplomat kot njegov oče. Drugi obiskuje vojaško šolo in se pripravlja, da bo postal general.« »In tale bo postal duhovnik; se strinjate?« Ob besedi duhovnik se je obiskovalka skoraj prestrašila. Onemela je, nato pa jezno zakričala: »Ne, duhovnik pa ne: naj prej umre!« Don Bosko, ki ga je odgovor globoko užalostil, je miril gospo. A bilo je zaman. Čez osem dni jo je don Bosko ponovno zagledal. Vsa tresoča in z nabreklimi podočniki ga je prosila, naj pride domov blagoslovit njenega sina: ta je umiral. Don Bosko jo je pospremil na njen dom. Otrok ga je prijel za dlan in jo spoštljivo poljubil. Zdravniki so po posvetovanju izjavili, da ne najdejo naravnih vzrokov za umiranje. Otrok se je obrnil k materi: »Mama, tvoje besede so me ubile. Se spomniš, ko sva bila p...

Po dolgem okrevanju in "počitku" sem se tudi sam spravil k "svojemu" spletniku, se poslovil od rimske nostalgije (pa še ne popolnoma ...), se malo poigral z obliko in tako gremo dalje. V tem času je bilo kar nekaj malenkosti. Razna oblikovanja za računalnikom, zavijanje z očmi in opravljanje nekaterih potez posameznikov, srečanje za Angolo, zgodil se je lušten vikend šentrupertskih družin na Pohorju, ob poteku PGSI iger sem si (še bolj pa komu drugemu) končno priznal svojo nezanesljivost ... V prihodnje se bom trudil, da bom "naložil" kakšno novičko o don Boskovem življenju, ki ga v slovenščini še ne poznamo ... tako za zabavo, vsak sam pa naj potegne iz tega pravljico za lahko noč ali pa duhovno misel ...