Duhovnik? Naj prej umre!

Iz don Boskovega cvetnika
Neka gospa iz zelo pobožne torinske plemiške družine je s svojim najmlajšim sinom prišla na obisk k don Bosku. Don Bosko ji je med drugim dejal:

»In kaj bo postal vaš prvorojenec?«

»Postal bo diplomat kot njegov oče. Drugi obiskuje vojaško šolo in se pripravlja, da bo postal general.«

»In tale bo postal duhovnik; se strinjate?«

Ob besedi duhovnik se je obiskovalka skoraj prestrašila. Onemela je, nato pa jezno zakričala:

»Ne, duhovnik pa ne: naj prej umre!«

Don Bosko, ki ga je odgovor globoko užalostil, je miril gospo. A bilo je zaman. Čez osem dni jo je don Bosko ponovno zagledal. Vsa tresoča in z nabreklimi podočniki ga je prosila, naj pride domov blagoslovit njenega sina: ta je umiral.

Don Bosko jo je pospremil na njen dom. Otrok ga je prijel za dlan in jo spoštljivo poljubil. Zdravniki so po posvetovanju izjavili, da ne najdejo naravnih vzrokov za umiranje. Otrok se je obrnil k materi: »Mama, tvoje besede so me ubile. Se spomniš, ko sva bila pri don Bosku? Rekla si, da me imaš rajši mrtvega, kot da bi me podarila Bogu. A Gospod me bo vzel sam.«

Don Bosko, prestrašen v tem položaju, je skušal tolažiti družino in jo priporočati Božji volji.

Komaj je odšel, so mu sporočili otrokovo smrt.

(Prim. D'Espiney, Don Bosco, 259)