Moje življenje

Bil sem požrešen. Zaželel sem si ustnega priboljška. Zato sem vzel nož in zarezal v vrečko dobrot. Rezal sem in rezal, dokler nož ni prišel so mojega nohta. A vmes je bila blazinica na palcu moje roke! Toliko o požrešnosti. Za spodbudo pa še lepa slikca (sicer starejšega datuma) našega polha v ptičji hiški za kuhinjo. Verjetno letos tam razgrajajo že njegovi potomci ...

Lepa sončna nedelja se je ponujala in tako sva se s Patricijo zmenila, da ona vzame avtomobilska kolesa, jaz pa pot pod noge ... In sva se zapeljala do Borovnice in nato zagrizla v nedrje samega Pekla. Sonce je prodiralo skozi oskubljene veje in jih dražilo, da so napenjala svoje slabotne popke. Voda se je pretakala vedno glasneje in padala vedno globlje ... Množica obiskovalcev je dala vedeti, da hodiva v napačno smer, a se za to nisva kaj preveč vznemirjala. Verjetno sva izgledala kot turisti s poševnimi očmi, ki imajo pred očmi le fotoaparate in kamere. Tudi sama sva bila opremljena z zmogljivejšim fotoaparatom, ki je ostal v avtomobilu zaradi praznih baterij, Patricijina trotlziherca je zdržala nekako do pol poti, nato je tudi izdihnila, tako da sva bila primorana napolniti svoja moderna mobilna aparata. No, sam sem se ob tem naučil tudi njegove uporabe. Soteska, čeprav imenovana Pekel, je razkrila vso neverjetnost, umetnost in mogočnost narave, kateri je čkovek dodal nekaj uhojen...